30. festival Jazz Cerkno, prvič
Cerkno, 24. 5. 2025
Jubilejna, 30. edicija festivala Jazz Cerkno, ki se je odvila med 23. in 25. majem, je vsekakor izstopala po vsebinski poglobljenosti programa in visoki koncentraciji vrhunskih izvajalcev. Program je že ob objavi nakazoval, da letos ne bo šlo za nostalgično obeleženje tradicije, ampak za prepričljivo sintezo njenih plodov in pogumen pogled v sodobnost kulture aktualnega jazza in improvizacije. Drugi, sobotni festivalski večer je to potrdil z artikulirano dramaturgijo: od domače odprtosti in živahnosti prek radikalne geste do japonskega eklektičnega razdejanja. Program je sicer potekal že čez dan, z več dogodki, med katerimi je zagotovo izstopal standardni solo recital v Glasbeni šoli Cerkno, na katerem je tokrat nastopila Ingrid Laubrock, sicer tudi nastopajoča v sklopu glavnega večernega programa, ki se mu posvečamo v nadaljevanju recenzije.
Uvod v festivalski večer je pripadel zasedbi Lolita 3o z gostom Juretom Puklom, kar je v vseh pogledih delovalo kot premišljena odločitev. Lolita, morda najdlje delujoča slovenska jazzovska zasedba, je s tem nastopom še enkrat pokazala, kako živa in razgledana je in kaj zmore – s svojo značilno zvočno neobremenjenostjo in odprtostjo vstopati v vsako naslednjo iteracijo. Jure Pukl, eden najbolj cenjenih domačih jazzistov srednje generacije, je v zasedbo vnesel dodatno zvočno dimenzijo: njegova igra ni nadgradila zgolj teksture zasedbe, temveč je omogočila razširjeno harmonsko in melodično dinamiko, ki je koncert iz mehke groove estetike v začetku večera počasi vodila v prostejše, bolj surove registre.
Basist Iztok Vidmar je s preklopom s standardne električne bas kitare na inštrument brez prečk uvedel strukturalni premik v drugi del koncerta, v prostor, nekoliko razširjen za svobodnejše interakcije. Proti koncu rednega dela koncerta pa je Lolita vnesla tudi več strunarske ostrine, ki je z rifovsko surovostjo prikimala tudi preteklosti tukajšnje ključne alernativne jazzovske scene v spregi s punkom in hardcorom. Ta gesta je le potrdila simbolno povezavo s kultnimi godbami, kakršna je recimo tista zasedbe No Means No, ki je kričala z basistove majice na odru. Koncert, ki je vseboval tako nove kot stare Lolitine kompozicije in domnevno tudi kakšno Puklovo, je bil nenazadnje prepričljiv predvsem zato, ker ni imel potrebe po upravičevanju znotraj žanrskih pravil – Lolita pač še vedno pomeni jazz z duhom alternative, brez stresa in z vso eleganco improvizatorske sproščenosti.
Če je bil vsak koncert sobotnega večera svojevrsten presežek, je nastop tria Lopez, Laubrock, Rainey pomenil vrhunec za ljubitelje najradikalnejših oblik sodobne jazzovske improvizacije. Njihova povsem neprogramirana, nekomponirana, spontana, toda neverjetno koherentna igra je redkost, kakršno je mogoče doživeti le v izbranih momentih sodobnih glasb. V primerjavi z avstralskim triom The Necks, ki deluje v podobnem minimalističnem formatu spontanega izraza, je njihov jezik bolj zgoščen, polnejši gibanja in različnih instrumentalnih vzorcev, ki se nenehno prepletajo in lomijo sami vase. Brandon Lopez, najmlajši član, je s svojo izrazito domiselno igro na kontrabas vse skupaj toplo podlagal, a znal igro tudi pretrgati z izrednimi domislicami.
Ingrid Laubrock je s tenorskim saksofonom potovala skozi segmente vse od liricizma v intimno naklonjenem zrcaljenju tradicije do mikrotonalnih odklonov in kromatičnih eksplozij, v čemer kot izredna virtuozinja izrazito izstopa, medtem ko je Tom Rainey z nepredvidljivimi tolkali kot starosta izkušeno, z nevpadljivimi razširjenimi tehnikami igranja prostor tako nadzoroval kot drobil. Njihova glasba je hermetična, a dosledna, njihova svoboda v improvizaciji ni razkroj, temveč natančno artikuliran idiom, v katerem se vsaka zavrnitev nemudoma pretvori v novo vejo jezika. Morda zahtevno, celo izrazito zahtevno, a tudi nepopustljivo iskreno in osvobajajoče v svoji neodvisnosti od standardiziranih formatov.
Za sklep večera pa je sledil Otomo Yoshihide New Jazz Quintet – nastop, ki je s svojo barvito, večplastno zvočnostjo, prepričljivo kaotično dramaturgijo in polno koncertno izvedbo sprožil najmočnejše odzive publike. Yoshihide, legendarni japonski nojzerski, rockerski in jazzovski glasbeni avantgardist, je z zasedbo, ki jo vodi že od leta 2001, predstavil vizijo kvinteta, ki se zvočno napaja tako pri ameriškem modernizmu kot pri zornovski estetiki eklektične montaže. Dvojec trobil – Shinpei Ruike in Osamu Imagome – je ustvarjal vtis skoraj bigbendovske silovitosti, medtem ko je ritmična sekcija z razburljivo natančnostjo in absolutno propulzivno dinamiko poganjala vsak premik v kompozicijah.
Yoshihide sam je z električno kitaro ob ne prav virtuoznih, toda izrazno neprecenljivih partih komponirane akordne osnove in vražjih tritonskih prebiranjih med drugim stavil tudi na obilo distorzirane, piskajoče mikrofonije. Ta mikrofonija je poudarjala estetsko pozicijo kvinteta kot zasedbe, ki se na vrhuncih vsake kompozicije móči v bazenu strukturiranega kaosa. V nasprotju z radikalno svobodo predhodnega tria je bila tukaj vsa norost stisnjena v tesne kompozicijske okvire, polne virtuoznih solo vložkov – in tudi zato je lahko eksplodirala z vso močjo.
Publika v Cerknem je bila znova tista znana, rahlo skrivnostna mešanica domačinov, zvestih alternativcev in jazzofilov iz vse Slovenije. V tej skupnosti se razpira tisto posebno, kar Jazz Cerkno ohranja že desetletja: občutek, da gre za nekaj več kot festival – gre za glasbeno skupnost, za zvočno kulturo, ki spoštuje preteklost, a ne pristaja na njene parole. In če so Lolita doma, potem je Cerkno lahko njihov dnevni prostor – odprt za druženje, smiseln odnos do lokalnega in naravnega okolja ter za vso živo muziko.
Dodaj komentar
Komentiraj