41. Festival Druga godba, prvič
Kino Šiška, Ljubljana, 29. 5. 2025
Prvi koncertni večer letošnje edicije festivala Druga godba se je odvil v Kinu Šiška, pred tem pa sta ga v poznopopoldanskem terminu v Štihovi dvorani Cankarjevega doma odprla Los Sara Fontan. Zaradi lažjega premikanja med različnimi prizorišči so obiskovalci ob nakupu festivalske vstopnice prejeli tudi brezplačno karto za mestni potniški promet, a se je zaradi četrtkovega prometnega kolapsa in velikih zamud zanašanje na javni prevoz izkazalo za precej utopično. Zato smo se, kot marsikdo drug, tudi mi proti Kinu Šiška odpravili peš, ob hoji po dodobra razgretih pločnikih pa nas je v dobro voljo spravljala misel na začetek poletja in poletnih glasbenih festivalov.
Druga godba je s poznomajskim terminom nekakšen znanilec poletnega festivalskega obdobja, ki prinaša drugačno, predvsem bolj sproščeno in brezbrižno vzdušje. Počutje je nekoliko bolj breztežno in odhod na koncerte postane lažji kot sredi zimskega mraza in teme. Ob prihodu v Šiško nas je preveval občutek, da v takšnem razmišljanju nismo sami. Nekaj deset minut pred začetkom prvega koncerta se je namreč že zbralo lepo število obiskovalcev, ki so se pred kinom nastavljali sončnim žarkom. Začetek koncertnega dogajanja sredi belega dne je dvorezen meč, veliko število obiskovalcev je namreč raje ostalo zunaj, kot pa vstopilo v Katedralo, da bi prisluhnili otvoritvi večernega dela prvega festivalskega dne.
Poletno zaspan odziv publike ni pretirano zmotil zasedbe Saagara. Indijsko-poljska naveza je namreč s svojimi intenzivnim tolkalnimi vložki kmalu poskrbela za večjo angažiranost poslušalcev, ki so sprva posedali po tleh velike dvorane. Z unikatnim hibridom karnatske južno-indijske glasbe in eksperimentalne elektronike so obiskovalce dobili na svojo stran, kakšnih deset pa se jih je začelo intenzivno zibati ob ritmični godbi skupine. Ko so organizatorji zaprli še vrata dvorane, da vanjo ne bi prodirala dnevna svetloba, so nas dokončno transportirali v drug svet. Tema v kombinaciji z intenzivnimi ritmi in brnečo elektroniko ni bila grozeča, ampak je ambientu dodala novo dimenzijo.
Zlitje različnih glasbenih svetov, ki sestavljajo izrazje zasedbe, je poskrbelo za zelo ambientalno izkušnjo. Odseke tankočutnosti so mestoma prekinjali intenzivni tolkalni vpadi, ki so se lahko raztegnili tudi v večminutne bobnarske solaže – ena od njih je dokončno razvnela do takrat dvomeče poslušalce. Poleg ritmične osnove, sestavljene iz številnih tolkal in elektronskega ambienta, sta zvok zasedbe zaokrožila še klarinet in violina. Večinoma inštrumentalni glasbi se je v zadnjem delu nastopa pridružilo še petje Wacława Zimpela, ki pa izkustvu glasbe ni dodalo prav veliko. Kljub ne najbolj posrečenemu pevskemu zaključku, pa so bili vokali v kontekstu živega nastopa vsaj nekoliko dobrodošli in glasbi dodali nekaj dinamike. V uri trajajočem koncertu je namreč njihova glasba, ki temelji predvsem na repetitivnosti, postala že rahlo predvidljiva.
Ob koncu nastopa Saagare smo že zakorakali v večerne ure. Ko se je stemnilo zunaj, pa se je zmračilo tudi razpoloženje v dvorani. Na oder so stopili velikani. Klubski maratonci letnika 2023, prekmurski trio Moving as a Giant, so trenutno ena najbolj izstopajočih mladih zasedb pri nas, skladbe, ki jih najdemo na samonaslovljenem prvencu, pa ob poslušanju v živo dobijo dodatno moč. Zasedba je stilistično morda nekoliko nepričakovan izbor za Drugo godbo, ker ne poseduje folk ali etno komponente. Četudi lahko razpravljamo o stilski primernosti, pa je nemogoče dvomiti o bendovi kvaliteti, ki več kot zadosti kriterijem festivala. Izbor so prireditelji utemeljili z argumentom, da skozi vso zgodovino festivala ponujajo priložnost domačim alternativnim rock bendom. Moving as a Giant so namreč opisali kot trenutno najboljšo domačo alternativno rock zasedbo, čemur kljub grandioznosti izjave nikakor ne bomo oporekali.
Organizatorji so torej zasedbi ponudili lepo priložnost, da zaigra na večjem odru pred številčnejšim občinstvom. In to priložnost je bend zagrabil z obema rokama in se pokazal v svoji najboljši luči. Vokalistka in kitaristka Bojana Pejanović je nastop izvedla briljantno z rahlo teatralnim pristopom in udarnimi vokali, polnimi tesnobe, in dokazala, da je po mogočnosti vsekakor prvi vokal domače alternativne rock scene. Martin in Primož Kramberger sta skrbela za dovršeno in pogosto brutalno ostro ritmično podlago, na katero je Pejanović dodajala posamezne kitarske vpade in ostro vokalno akrobatiko.
Koncert se je kot debitantski album začel s strašljivimi orglicami komada No Time, po približno petinštiridesetih minutah pa se je zaključil s skladbo Punk, ki zapečati tudi album. Prav Punk nam ponudi vso izrazno širino, ki jo premore Pejanović. Hkrati namreč deluje dominantno in popolnoma zlomljeno. Po koncu nastopa, ki ga je pospremil dolg in bučen aplavz, je zasedba z zelo iskreno vzhičenostjo pokazala, koliko ji takšen odziv pomeni. Med zahvaljevanjem občinstvu in organizatorjem so bili vidno ganjeni, konec koncev je bil to njihov največji nastop doslej, na njem pa so dokazali, da njihova glasba ne spada samo v manjše alternativne klube, ampak tudi na največje domače odre. S svojim mrakobnim nojzom so prepričali celó občinstvo, ki se je v prvi vrsti prišlo zabavat na Altın Gün. Z nastopom je skupina zakorakala na veliko sceno, kar potrjujejo tudi ovacije po koncu nastopa. V angleškem tisku bi zapisali: they have arrived!
Kar je na prvi pogled delovalo kot malce nepremišljen kuratorski scenosled, se je izkazalo za zadetek v polno. Po čustveno naporni katarzi Moving as a Giant je sledil precej bolj sproščen zaključek večera z Altın Gün. Iz težkega in statičnega postrocka smo se premaknili v plesne ritme anatolske psihedelije. Altın Gün kakopak ni treba posebej predstavljati, saj so v Ljubljani nastopili že dvakrat. Tudi tokrat so pritegnili največ pozornosti, zato bi jih lahko označili za »headlinerje« letošnje Druge godbe. Njihova zmes anatolskega rocka in plesne psihedelije je tudi tokrat vse prisotne spodbudila h gibanju, za nekoliko bolj sproščeno vzdušje pa sta poskrbela tudi velika zlata zavesa in dodelani svetlobni efekti. V času od zadnjega koncerta benda v Ljubljani, ki se je odvil leta 2022, se je zgodila sprememba v sestavi zasedbe. Altın Gün je lani zapustila vokalistka Merve Daşdemir, njena odsotnost pa je v zvoku zasedbe izrazita. Ne le da manjka odlična navezava ženskega in moškega vokala, bend se tudi izogiba igranju nekaterih komadov, v katerih je imela Daşdemir vodilno vlogo. Tako smo bili prikrajšani za nekatere njihove hite, a je uigranost zasedbe tudi ta manko precej uspešno zakrila.
V primerjavi s preteklim obiskom Ljubljane je tokrat v zvoku bolj izstopala kitara Thijsa Elzinga, ki je rockerski protipol bolj funkovsko usmerjenemu preostanku zasedbe. Altın Gün so torej profesionalno opravili svoj del in so več kot upravičili pričakovanja, večer pa je vseeno pripadel zasedbi Moving as a Giant. Verjetno se bo marsikdo spomnil, da jih je prav tokrat videl in slišal prvič, preostalim med nami pa bo koncert ostal v spominu kot dokaz, da lahko maagi zasedejo tudi najpomembnejše slovenske odre. S prvim večerom Druge godbe smo vstopili v poletje, Moving as a Giant pa so stopili na veliko sceno.
Dodaj komentar
Komentiraj