41. Festival Druga godba, tretjič
Cankarjev dom in Vodnikova domačija, Ljubljana, 29. 5. in 30. 5. 2025
V pričujoči recenziji se bomo lotili dveh nastopov z letošnje Druge godbe, ki sta potekala stran od »velikih« koncertov v Kinu Šiška. Festivalski program je že od samih začetkov leta 1985 s koncerti manj znanih izvajalcev ali pa izvajalcev, katerih zvočni izraz zahteva intimnejši oder, širil obzorja in dodajal pomembne kamenčke v pisani mozaik žanrov in godb. Prvi od špilov se je zgodil prav na prvem festivalskem dnevu in je tako – bolj potiho, a s strašanskim ropotom! – uvedel pisano tridnevno dogajanje. V Štihovi dvorani Cankarjevega doma se je pri nas premierno predstavil nenavaden katalonski dvojec Los Sara Fontan, ki ga sestavljata violinistka Sara Fontán in bobnar Edu Pou. Omenjena nenavadnost se ne odseva le v izbiri nosilnih glasbil dvojca, pač pa še bolj v dejstvu, da sta ob tem skrbela še za radožive, igrive in scela razigrane elektronske dodatke, ki sta jih izvabljala iz klaviatur ter številnih naprav in efektov.
Tudi doslejšnja glasbena pot dua je milo rečeno nenavadna, saj sta celih pet let koncertirala, ne da bi sploh javno priobčila kako muziko ali video. Publika na ljubljanskem koncertu je pred nastopom sicer lahko poslušala njun leta 2023 objavljeni prvenec Queda Pendiente, ki pa je ponujal le delni vpogled v to, kar nas je pričakalo na koncertu. Improvizacija in spontana medigra sta namreč pomembno vezivo njunega izjemno usklajenega muziciranja, ki se razpenja čez malo morje žanrov in pristopov, od minimalizma in eksperimentalne elektronike do klasične glasbe in postnovovalovskih poetik.
Začelo se je z baražnim bobnanjem, za katerega se je sprva zdelo, da bo zgradilo monolitno in enolično ritmično teksturo, ki se ne bo nikamor premaknila. Toda očitno je občutek za tajming dobro razvit pri obeh akterjih, saj so se prav takrat, ko smo si rekli, da bi se ropot lahko malo razgibal, začeli dogajati preobrat za preobratom, zasuk za zasukom. Glasbenika sta sproti spreobračala tako ritmične podstati kot melodične dele in številne efekte, ki so vletavali v kalejdoskopsko nemiren glasbeni dvogovor, za katerega se je kmalu izkazalo, da gre za mnogogovor. Premišljen in domišljen, čeprav je bilo očitno, da glasbenika nekatere dele sestavljata in razčlenjujeta sproti, ne da bi enkrat izgubila »štrene«.
Brez pravih premorov med komadi – če sta sploh igrala komade v klasičnem pomenu besede – sta violinistka in bobnar z nasmehi od uhlja do uhlja napletla vrvež zvokov in šumov, da smo občudujoče ne le poslušali, ampak tudi opazovali njuno doživeto interakcijo. Občasne všečne, zapomljive melodije, odigrane bodisi na violini bodisi na klaviaturah, so se brž potopile v morju škripanja, pokljanja, škrebljanja in zvončkljanja. Zvok violine se je od nebrzdanih in razbrazdanih tonov mimogrede prelevil v zasanjane novoklasične pastoralne pasaže. Toda zasanjanosti je bilo na koncertu neugnanega dvojca bolj za vzorec, saj se je tako v »prvi liniji« kot v ozadju ves čas nekaj dogajalo; tako in drugače čudaški zvoki so se prebijali v ospredje in se potem znova umikali v brbotajoče ozadje.
Upamo si trditi, da bi bil koncert dua Los Sara Fontan zagotovo manj opažen, če bi se odvil zunaj festivala, denimo v kakem manjšem klubu. Tudi zato imamo radi Drugo godbo: ker se ne drži ustaljenih uzanc glede tega, kam katera muzika »paše« ali pa – še bolj pomembno – če kaka muzika sploh »paše« na festival. Širjenje obzorij in skoki v neraziskana glasbena valovanja so in zagotovo bodo še naprej stalnica drugogodbaške ponudbe. Kot smo slišali po nastopu, je bil za kakega prekaljenega glasbenega poznavalca prav ta koncert med odkritji letošnje Druge godbe.
Poleg predstavljanja v naših logih pravzaprav neznanih izvajalcev je stalnica festivala že od samih začetkov tudi povezovanje tujih in slovenskih glasbenikov ter prirejanje delavnic. Udeleženke tako koncertnega sodelovanja z domačimi muzičisti kot tudi delavnice so bile letos članice poljskega tria Sutari. Koncert na vrtu Vodnikove domačije je bil za vašega recenzenta, ki je bend slišal na Drugi godbi leta 2019 v mariborski Minoritski cerkvi, njegovo drugo srečanje s tem odličnim bendom.
Kljub karseda različnima prizoriščema je zasedba tudi v Ljubljani pripravila izjemno intimistično popotovanje po tradiciji litovskih pesmi sutartines, ki predstavljajo njen glavni navdih. Češnja na torti tokratnega koncerta pa je bilo sodelovanje z Ano Kravanja in Samom Kutinom iz benda Širom. Oba sta na oder stopila takoj na začetku koncerta, a sta kmalu glavno besedo prepustila poljskim pevkam, da bi se jim pridružila v sklepnem delu.
Sutari so na koncertu predstavile pesmi z več albumov, ki pa jih vse krasi izjemna predanost pri izvedbi in poglobljenost v raziskovanju gradiva. Dražestni glasovi, ki so iz začetnih unisonov zlahka prehajali v očarljivo večglasje, so se brezšivno prepetali z zvoki različnih glasbil, med katerimi so izstopale litovske citre kanklės. Umanjkale niso niti razlage ozadja določenih pesmi. V rahlo okorni angleščini so glasbenice povedale le bistveno, brez dolgovezenja s podatki, ki zna zadušiti tovrstne interpretacije starodavnih pesmi z dolgo in burno zgodovino. Navdušenje občinstva se žal ni prelilo v sodelovanje s pevkami, ki so denimo v omotični, nokturalni pesmi, katere naslov se v prevodu glasi Luna, povabile navzoče, da skupaj z njimi zatulimo na Luno.
Iz pesmi v pesem je zasedba zvenela vse bolj usklajeno; zvočno dovršenost studijskih posnetkov sta zamenjali simpatična spontanost in občutek za sprotno usklajevanje. Mamljivo večglasje nas je s svojim milozvočnim brenčanjem, podprtim z dromljanjem strun, zlahka preneslo v stare čase skupinskih ritualov in nam sicer nerazumljivih, a vseeno fascinantnih poklonov naravi in sožitju. Ko sta se trem pevkam pridružila Ana in Samo, prva z violino in občasno z vokalom, drugi s hurdy gurdyjem in ščepcem drugih glasbil in tolkal, se je zvok zasedbe, razumljivo, razširil.
Naša gosta pa nista ušpičila kake neugnane improvizacije, kakor znata početi v svojih drugih zasedbah in sodelovanjih. Pohvalno. Za to bo še čas, v nadaljevanju pa smo slišali še lepo število pesmi zasedbe Sutari, katere članice so bile vidno ganjene in vesele, da so zaigrale z našima glasbenikoma. Eden vrhuncev koncerta je bila pesem v slovenščini, za katero sem podpisani – in nisem bil edini – sicer mislil, da gre za kako staro, manj znano slovensko ljudsko. No, po koncertu smo izvedeli, da je pesem avtorsko delo Ane Kravanja, ki je tudi vodila skupno prepevanje rahlo humornega besedila. Upajmo, da bo to naslednji korak v sodelovanju naših in poljskih glasbenikov pa tudi festivala Druga godba, ki bi z objavo takega albuma zagotovo razburkal včasih premalo pustolovske vode svetovne etno scene.
Dodaj komentar
Komentiraj