Cankarjev dom in Park Sveta Evrope, Ljubljana, 7.–8. 7. 2023

Letošnji štiriinšestdeseti – torej predobletniški! – ljubljanski jazz festival je, kljub dvema odpadlima oziroma prestavljenima koncertoma, postregel z zvrhanim odmerkom inventivnega jazza, tako tistega, ki se napaja bolj v preteklosti, kakor tistega, ki prisega na modernost. Še najbolj pa so navdušile zasedbe, ki so pretekle pridobitve samosvoje prenesle v aktualno zvočno dogajanje. Park Sveta Evrope se je znova, in to kljub temu da so letos zaračunavali vstop, izkazal za zelo hvaležno prizorišče, ki je na plano privabilo jazzovske navdušence, radovedneže in tudi tiste, ki so prišli na prijetno druženje.

V petek smo slišali niz zelo dobrih koncertov, a tudi s kakšnim »kiksom«, ki pa vendarle ni bil tako usoden, da bi nam popolnoma skazil vtis ... Francoska kontrabasistka Sélène Saint-Aimé ima korenine na Martiniku, podobno – torej karibsko – dediščino pa si deli s člani svojega kvinteta in tudi njen zvočni izraz se odkrito napaja pri afrokaribski muziki. Prvine slednje so poudarjene z rabo tradicionalnega bobna ka, ki je ob klasični bobnarski bateriji poganjal ritem, še bolj pa je na koncertu karibsko zvočno zgodovino izpostavljala sama kontrabasistka z doživetim pripevanjem, ki je mestoma spominjalo na religijske hvalnice, še večkrat pa na kake starodavne rituale. Zamaknjeno petje je vešče kombinirala z elegantnim igranjem na kontrabas in tako, v sožitju glasu in basovskih strun, praviloma uvajala skladbe.

Zapeljive, omamne vokalne linije vodje kvinteta sta z melodičnimi pasažami dopolnjevala saksofonist in trobentač. Razposajena, topla godba je odkrito koketirala s spiritualnim jazzom, a do popolne potopitve poslušalcev v muziko ni prišlo, saj je kontrabasistka svoje sprva preproste uvode v skladbe, razlago in nagovore vse bolj podaljševala in skazila dotlej fino lebdeči tok koncerta. Magija se je razvodenela, tudi zaradi napak v dramaturgiji nastopa: denimo, potem ko je vodja zasedbe povedala nekaj besed o bobnu ka, je sledila skladba, v katerem tolkalec ni sodeloval oziroma je celo zapustil oder. Dodatno se je dinamika porušila z branjem iz knjige pomembne karibske avtorice, katere ime nam je ušlo. Vse skupaj je pripeljalo do nepotrebnega podaljšanja nastopa, saj je organizator stopil k odru in muzičistom dal znak, da morajo nehati. Koncert, ki se je tako lepo začel, tako ni imel pravega zaključka. Res škoda, kajti začetni del je obljubljal pravcato presenečenje in zvočno osvežitev, tako pa imamo po nastopu mešane občutke.

Teh ni bilo na nastopu neke druge glasbenice, ki se je odvil v popoldanskih urah v Štihovi dvorani. V Avstriji živeče srbske violistke Jelene Popržan se bodo starejši poslušalci nemara najbolj spomnili po duu Catch-Pop String-Strong, v katerem je z albansko čelistko Rino Kaçinari simpatično in zafrkljivo povezovala klasično glasbo, etno motive in angažirani brechtovski kabaret. Nekaj teh momentov, a le v sledeh, je ohranila tudi v izrazu svojega kvarteta, ki ga poleg saksofonista in klarinetista sestavljata še dve strunski glasbili, kontrabas in violončelo. Neke vrste modificirani godalni kvartet, torej, s pihalcem namesto vodilne violine. A pihalec sploh ni imel vodilne vloge; že res, da so bile njegove domiselne solaže večkrat v ospredju, a je vodja zasedbe z dodelanimi aranžmaji poskrbela, da je kvartet ves čas zvenel kot seštevek enakopravnih članov.

Jelena Popržan (foto Nada Žgank)

Tako so čvrsto ritmiko godal prekinjali občasni solistični odvodi ali izleti, kratki in efektni, in poživljali skladbe. Te so se mestoma odkrito spogledovale z vojvodinskim melosom, spet drugič pa so se bolj naslanjale na klasično glasbo, ki pa so jo s kakimi dodatki glasbeniki vedno zaobrnili v jazzovske sfere. Ali pa v šaljivo kabaretsko vižo z žvižganjem. Podobno kot Sélène Saint-Aimé je tudi Jelena Popržan v nastop vključila poezijo, ta poteza pa je v nasprotju z gesto francoske glasbenice izpadla scela konsistentno. Slišali smo uglasbeni pesmi poljske judovske pesnice Tamar Radzyner, ki je preživela holokavst, se kasneje preselila na Dunaj in pisala v nemščini. Po jedrnati uvodni razlagi in prebranem angleškem prevodu je sledila uglasbena pesem, ki je, najbrž tudi zaradi nemščine, pisca teh vrstic spomnila na klasični nemški samospev. Resen in pregnanten, a hkrati poduhovljen in zračen. Kvartet Jelene Popržan je ponudil domišljen nastop, ki je kljub pisanosti slogov igranja in žanrov, ki so jih glasbeniki zaobjeli ali se jih le dotaknili, deloval zrelo in zaokroženo.

Immanuel Wilkins (foto Nada Žgank)

Petkov večer je sklenil ameriški saksofonist Immanuel Wilkins s svojim kvartetom. Ta je izdatno potešil tista ušesa, ki bolj zamigajo ob zvokih spiritualnega jazza. Začel je in medias res, s silovitimi saksofonskimi linijami, ki jih je zlahka ponesel v višje registre in občasno umirjal. Spremljala ga je ubrana ritem sekcija. Ob tem je tudi pianist, ko se je vodja zasedbe umaknil na rob odra, imel priložnost tako za razpredene solaže kakor za bolj klasične, mestoma lirične linije, ki so pripravljale teren za vnovičen Wilkinsonov vstop. Dolge, razslojene skladbe, ki so jemale dih, so spominjale na zadnje Coltranovo obdobje: rezke, a hkrati melodične linije, za katere se je zdelo, da se ne bodo nikoli končale, kot da vsak logičen zaključek dela skladbe v bistvu terja vnovičen vzgon. Imeniten koncert v najboljši maniri žlahtne poduhovljene jazzovske muzike je nevede pomenil krasen uvod v koncert kvinteta Roberta Ottavianija naslednjega dne, ki je bil po našem mnenju najboljši nastop od petih, obravnavanih v tej recenziji.

Roberto Ottaviano Eternal Love (foto Nada Žgank)

Zasluge, da smo italijanskemu veteranskemu pihalcu Robertu Ottavianu in njegovemu kvintetu Eternal Love dodelili lovoriko najboljšega špila, gredo tako izjemno razpoloženim glasbenikom njegove zasedbe kakor tudi domiselno sestavljenemu sporedu in aranžmajskim rešitvam, ki so v enaki meri podpirale energično skupno muziciranje in navdihnjene solistične izlete. Ottaviano ima za seboj štiri desetletja bogate kariere sodelovanja z italijanskimi in mednarodnimi jazzisti. Še posebej je bilo za njegova formativna leta usodno srečanje z legendarnim Stevom Lacyjem, tudi njegovim poznejšim mentorjem, zaradi česar se je navdušil nad sopranskim saksofonom. Če tej biografski opombi dodamo, da je album Sideralis iz leta 2017 posvetil Johnu Coltranu – »v globoko hvaležnost enemu prvih vesoljskih popotnikov« –, torej še enemu mojstru, ki je briljiral na sopranskem saksu, ne čudi, da se je njegov kvintet poznavalsko vkrcal na vesoljsko ladjo in nas popeljal v višave.

Nazadnje tudi ime benda Eternal Love jasno namiguje na Coltranov legendarni album Love Supreme. Če k temu dodamo še par biografskih podatkov, kot to, da je bil Ottaviano član naprednega novojazzovskega big banda Italian Instabile Orchestra ter član in dirigent kolektiva Pino Minafra MinAfrìc Orchestra, ne preseneča, da njegova glasba kipi od navezav na afriške muzike. Skupaj z drugim solistom, basovskim klarinetistom Marcom Colonno, je Ottaviano pletel gosto mrežo vrtinčastih in iskrivih pasaž. Občasno je vsak od solistov prevzel glavno besedo, a najbolje sta zazvenela v skupnem muziciranju, ki se je le občasno srečalo v soglasju, pač pa še raje v umetelnem dvobojevanju oziroma nadgrajevanju hipnotičnega igranja drug drugega.

Tako vznesene in zadete medigre ne bi mogla izvesti brez čvrste podlage benda. Lirične, a tudi večkrat razpršene klavirske linije Alexandra Hawkinsa – ta je včasih, ko sta se oba pihalca umaknila v ozadje, dobil priložnost razkazati svojo širino in veščino. Navidez nonšalantno bobnanje Zena Di Rossija, ki je zapleteno glasbo kolegov zvečine podlagal s preprostimi rešitvami, a vedno zadel žebljico na glavico. V ozadju – a le vizualno – pa kontrabasist Giovanni Meier z gladkimi in gibčnim linijami. Ottaviano nas je presenetil tudi s skladbo v duhu starega jazza, ko je odložil pihalo in se podal v zabavno vokaliziranje – nekje na meji izrazov Caba Calowaya in Satchma.

Theon Cross (foto Nada Žgank)

Po tem pisanem in ekstatičnem nastopu je angleški tubist Theon Cross potreboval nekaj časa za zagon sicer zglednega kvarteta. Jasna naklonjenost k bolj plesnim, karibskim godbam in Crossovi pogosti solistični izleti, ki so resda poželi navdušenje, a so se hitro izpeli, so bili premalo, da bi nas ta koncert zares navdušil. Gotovo bi ga naslednjič raje slišali v zasedbi Sons of Kemet, katere član je, kot pa s kakim njegovim projektom.

64. Jazz Festival Ljubljana prvič

64. Jazz Festival Ljubljana drugič

64. Jazz Festival Ljubljana tretjič

64. Jazz Festival Ljubljana četrtič

Na naslovni fotografiji Roberto Ottaviano in Marco Colonna iz zasedbe Roberto Ottaviano Eternal Love (foto Nada Žgank)