Klub Cankarjevega doma in Park Sveta Evrope, Ljubljana, 5.–8. 7. 2023

S četrtim in hkrati zadnjim delom recenzije letošnjega že 64. Jazz festivala Ljubljana zaključujemo misijo štiridnevnico četverice glasbene redakcije, na kateri so se na gosto nanizani koncerti sukali v nacionalnem hramu kulture in okrog njega. Kvartalno zasnovo bomo zaokrožili z obravnavo šestih nastopov, ki so se odvili v prostorih Kluba Cankarjevega doma in v Parku Sveta Evrope.

Festival je otvorila slovenska pevka Nina Virant, ki je v sredo, 5. julija, v prostorih Cankarjevega Kluba predstavila projekt Vira. Niti samoiskanja ji pomagata plesti glasbenica Veronika Kumar in norveški bobnar Gard Nilssen, na koncertu pa se jim je pridružila še italijanska vokalistka Ilaria Forciniti. Svoje brodenje po deročih vodah, ki so v preteklosti skušale potopiti njen odnos do same sebe, je Virant uspela zajeziti z izdajo albuma niei pri domači založbi DruGod. 

Razumevanje tujih čustev se zna izkazati za dokaj naporno in težavno dejanje. Tako ni bilo vedno očitno, o čem Virant prepeva in zakaj so nekatere besedne zveze spojene tako, kot so. Pevka je med nastopom osvetlila pojem prijetne žalosti, ki jo je čutila ob pisanju, slehernik pa se je vseskozi spraševal, kako se ti kontra-čustvi lahko sploh združita v eno. Zdi se, da žalost vselej premaga prijetnost in skoraj ni verjeti, da je stanje zdrave ambivalence dosegljivo. A Virant pove, da jo je ta abstraktna skovanka navdihnila in ji bo že treba verjeti, saj nam je prepričljivo približala svoj vedno bolj cvetoči svet, zalit s solzami. 

Nastopajoče so od samega začetka občinstvo omamljale z večglasjem. Pozdravile so nas z napevom Sebi, ki se oklepa tistih tradicionalnih balkanskih. Kumar je med drugim zaigrala tudi na okarino, s katero je poudarila začrtan lahkoten koncept. Zavlečena v svoje trdó prigarano udobno zavetje, nas je Virant vabila, da prisluhnemo. Rokovanje z izvedbo pa se ni vedno izšlo po načrtih, a kljub nekaj mahedravim prehodom med skladbami je bil nastop suveren. Med opazovanjem glasbenikov na odru se je čutila izžarevana povezanost vseh in hvalevreden je pristop, ki do občinstva ni vsiljiv ali nadut.

Sodelovanje z bobnarskim carjem, kot je Nilssen, na prvi pogled v takšnem projektu ne deluje kaj prida smotrno. Čeprav uglajeno udarjanje tolkal taki muziki čisto pritiče, želja po ekspresivnejšem doprinosu bobnarja ni izpuhtela. In smo le bili uslišani! Ob sklenitvi repertoarja se je Nilssen razpištolil in za svoj intermezzo izkoristil vsak trenutek. In merica užitka je bila polna!

Kot v preteklih letih, smo tudi na letošnji ediciji festivala z Inštitutom .abeceda preučevali notno črtovje od A do Ž. Oder pod starim drevesom v parku je bil namenjen mladim, ki pod okriljem inštituta zavzeto sekljajo in brusijo zvočne vrtince. Navzven so nastopi delovali v slogu festivalskih fillerjev in četudi jim manjši, bolj priljudni oder pristoji, bi se komu lahko zdeli odrinjeni na stran. 

Najprej smo našpičili ušesa ob bobnarju Gaju Bostiču in njegovi zasedbi Fishsticks. Od vseh je ta imela še najbolj konvencionalno zastavljen inštrumentarij in je z zelo spoliranim špilanjem bila izjemno prijazna do poslušalcev. Ubranega muziciranja sicer ni manjkalo, a žal se je nekajkrat ta razigranost pretrgala zaradi nenadnega konca skladbe. Pretirano zajebanih form ni bilo in to je za peto popoldan bilo zelo všečno, prepričal pa je tudi kontrabasist Šoštarič, ki je izrazito prepuščeno poplesaval na funky ritme.

Dotični večer je oder zasedel še mladi raziskovalec, violist Domen Kužnar, ki je še z dvema godalkama in pianistom predstavil svoje premisleke pod naslovom +Disposition. Postavitev glasbenikov na odru je brž pritegnila oko: v sredini pianino, ki s svojim zadnjim delom, obrnjenim proti občinstvu, skriva pianista. Ni ga opaziti, razen če se sprehodimo na stran, kar smo tudi storili, da bi se prepričali, da ne gre za mehaniziran akt. Trije godalci pa stoično pred njim, s popolnim fokusom na v roki držeči inštrument, kar je morda komu delovalo kot nek glasbenošolski nastop. Klobčič igračkanja s strunami se je redko razpletel izven oktave, a Kužnarju je še vseeno uspelo pridobiti pozornost poslušalcev, ki so postopoma dojemali nastajajočo atmosfero. 

V petek popoldne, ko bi moralo deževati, pa na srečo ni, je o nevihtah prepeval in pripovedoval glas Tise Neže Herlec, ki je botroval stvaritvi čisto samosvoje krajine zvoka. Herlec nas je po njej popeljala skupaj s pianistom Konradom Bogenom. V kompozicijo je vpeljala visenje na posameznih tonih, variiranje med njimi, pa tudi ubesedovanje domišljijskih pripetljajev. Uspela nas je vsrkati med čvrste tone svojega performansa z naslovom Absorption, a se je poslušalec med njimi začel čutiti ujetega. Tudi marsikateri govorni vložek je deloval preveč klišejsko, kot denimo: »To drevo ima tako veliko krošnjo, kot so velike njegove korenine«. A konec koncev sta glasbenika vseeno ustvarila zadovoljiv občutek prizemljenosti.

Po petih petkovih koncertih, ki so drug drugemu skakali v termin, smo se z manjšo zamudo pridružili večernemu programu v Klubu Cankarjevega doma. Na odru je s svojo zasedbo glasbenica muva of Earth že čarala ljubko frišen svet. Pevka in harfistka je kljub skromni diskografiji ime mnogih mednarodnih festivalov, njen smisel pa je zaštekala tudi neosoulovska kraljica Erykah Badu, za katero je muva odprla enega od koncertov. V sredini septembra lahko od nje pričakujemo debitantski album, ki bo izšel pri založbi Brownswood Recordings.

Čist vokal je zapolnil celoten prostor in se raztezal s suverenostjo, ki so jo ozaljšali zvoki harfe, klaviatur, bobnov in basa. Novopečena harfistka muva je na ta razkošen inštrument resda le malo pobrenkala, a to sploh ni izpadlo nepotrebno. V enem od komadov je prav z brezskrbnim ubiranjem postavila trden temelj skladbe, na katerem so ostali spretno gradili. S sprehajanjem po strunah je, tudi s pripovedovanjem o komadu, osvetlila sprehajanje po priložnostih, ki jih nudi življenje. Četudi poudarja pozitivno mišljenje, to stori na zelo nepokroviteljski in očarljivo spokojen način. Dovoli, da poslušalci sami odkrijejo nizanje takšnih in drugačnih plasti njenih skladb, ob tem pa vzklika I'm a free soul!

Na trenutke so pravcati hiphop sempli zapadli v svobodno muziciranje, ki ga je muva venomer uspela skleniti. Zaradi prisotnih vesoljsko zvenečih efektov se zdi, da nastopajoči lebdijo drugod, kjer komunicirajo na čisto svoj način. V dvorani je vladala lahkotnost in lagodna omotičnost poznih ur, lahko bi rekli skoraj božansko vzdušje, ki tako lepo asociira na pevkino rojstno ime Davina.

Sobotno jutro je oznanjalo zadnji dan festivalskega dogajanja. Veliko sprejemno dvorano so dopoldne napolnili otroci, ki so z mojstrskim pihačem Boštjanom Gombačem in portugalskim, v Ljubljani domujočim harfistom Eduardom Raonom skupaj izpeljali koncert po naročilu. Ob treh sta glasbenika zasedla svoj prostor na odru Kluba in na vrsti smo bili malo starejši, pa je vendar na tem »pravem« koncertu ostalo še nekaj otrok. Za glasbenika takšno sodelovanje ni bila novost, saj sta leta 2021 skupaj že nastopila v projektu solo / duo / solo v sklopu Cankarjevih torkov.

Gombač pač ne bi bil Gombač, če na nastop ne bi pritrogal vseh svojih muzičkih zadevic in stvarc. Z raznoraznimi pihali, seveda tudi s svojim klarinetom, se je z Raonovo harfo, okrancljano z efekti, dobro uro brez premora pogovarjal. Občutenje toliko različnih pejsažnih dražilcev ušesnega bobniča je s trohico improvizacije predramilo posameznika. Prikovani na stole smo željno spremljali potek predstave, z nemalo možnostmi interpretacije, razsežnost slišanega pa je odlično osvetlila tisto srčiko festivala, kakršen je Jazz Ljubljana.

64. Jazz Festival Ljubljana prvič

64. Jazz Festival Ljubljana drugič

64. Jazz Festival Ljubljana tretjič

64. Jazz Festival Ljubljana četrtič

Naslovna fotografija: Ema Erna Weber