Cankarjev dom in Park Sveta Evrope, Ljubljana, 6. 7. 2023

V drugem delu recenzentskega cikla se posvečamo letošnjemu, 64. Jazz Festivalu Ljubljana, ki je na različnih prizoriščih v Ljubljani potekal med petim in osmim julijem. Festival je, kakor mu tudi pritiče, zaznamovala pestra in žanrsko široka nabirka ustvarjalcev in ustvarjalk – vsi laiki, eksperti, uživači in recenzenti pa smo se lahko tako ob klasično linijskih kot ob tistih bolj abstraktu naklonjenih zasedbah prepuščali lenobni vročini poletne Ljubljane. V drugem delu recenzentskega cikla bomo na kratko predelali festivalski četrtek, žaromete pa najbolj usmerjamo na rezidenčni nastop tolkalista Domna Cizeja, ki je nastopil v navezi z italijanskim pianistom Filippom Deorsolo.

Bobnar in skladatelj Domen Cizej, ki je s svojim tolkalskim ansamblom avtorski projekt z naslovom Stream Ø Stem Revision v sklopu koncertov Inštituta .abeceda na Ljubljanskem Jazz Festivalu predstavil že lani, je letos zasijal v vlogi rezidenčnega umetnika festivala. Pod okriljem portugalske založbe Clean Feed je mladi tolkalec letos izdal cikel petih albumov, naslovljenih Introducing: Domen Cizej, na katerih raziskuje lastne premisleke o vlogi zvoka in zvenskosti. V luči takšnih premislekov je Cizej letošnjo rezidenco posvetil raziskovanju godbene umeščenosti – na festivalu so se v treh večerih predstavile zasedbe Domen Cizej Trio, Domen Cizej Solo / Domen Cizej Duo in Domen Cizej Percussion Ensemble. Recenzent je ujel njegov impresivni performans v zasedbi Domen Cizej Duo s pianistom Filippom Deorsolo, ki je v četrtek potekal v Parku Sveta Evrope pri Cankarjevem domu.

Mlado drevesce, ki je raslo neposredno pred odrom, je s svojo drobno krošnjo razpolavljalo godbeni prostor. Ta simbolična ločnica je skozi idejo simbioze bolj povezovala dvojico kot pa ločevala Cizeja od Deorsole. Deorsola je na levi polovici odra zasedel svoje mesto med dvema prepariranima klavirjema, Cizej pa je bil na desni obkrožen z naborom raznoraznih tolkalskih pripomočkov. Udobje Cizejevega krožnega aranžmaja tolkal je komponistu omogočilo stoječe obračanje okrog svoje osi, s čimer je neposredno usmerjal zvok. Tišini je bilo z vidika tolkal posvečenega bolj malo prostora – Cizej se je odločal za vezenje gostih ritmičnih pletenin, odprtost katerih je raje kot s premori uravnaval geometrično – s svojim obračanjem. Njegov gimnastični performans znotraj utesnjenega prostora je slikal skoraj paradoksalno odprt, poln tolkalski zvok. Nastajajočo pletenino je okraševal z neskončnimi pasažami drobnih intarzij zvenečih trianglov in velikih, kaotičnih pack donečega gonga.

Deorsola je svojo melodično in izrazito stransko vlogo razumel do potankosti. Tudi sam je bil fluidno umeščen v prostor in godbo – sedeč postrani med dvema klavirjema se je posvečal grajenju idejnih dimenzij Cizejevega neprestanega slikanja. V nasprotju s tolkali je precej več časa puščal tišini, dovolil pa si je tudi ustvarjanje preprostih, akordastih vzorcev. Prek Deorsolovih sinusoidno nihajočih trenutkov intenzitete je Cizej izpopolnil svojo ritmično pletenino in s tem uveljavil sposobnost nastopa v sinergičnem partnerstvu.

Dvojec je nastopil v dokaj prostojazzovskem slogu, a ni nikdar nepremišljeno zaplaval v polje nebrzdanega kaosa. Izurjeno je prevpraševal mejnike tolkalske umeščenosti, hkrati pa si drznil poseči po virtuoznem momentu, kakršen je denimo bil stevereichovski trenutek Deorsolove stvaritve analognega učinka delaya, ki ga je z mojstrsko tehniko dosegel z dvema klavirjema. Na kratko, Cizej se je več kot izkazal. V navezi z Deorsolo je občinstvu postregel s prefinjenim nastopom, več kot vrednim rezidence. 

Po nastopu smo stekli do Štihove dvorane, v kateri je sledil performans Zlatka Kaučiča, Barryja Guya in Agustíja Fernándeza. Novojazzovski trio treh poznanih mojstrov improvizacije se je publiki predstavil v zatemnjenem in intimnem ambientu Štihove dvorane. Preparirani set bobnov, obilica abstraktnih perkusij, zvočno kiparjenje prostega sloga – Kaučič je bil v svojem elementu. Tudi Guy s kontrabasom in Fernández s klavirjem sta se popolnoma pustila tokovom prostega sloga. Z rabo inovativnih, mestoma čudaških, a mojstrsko umeščenih tehnik sta botrovala Kaučičevemu tolkalskemu impresionizmu. Kaučič je letos na jazzovski festivalski sceni že nastopil – ujeli smo ga lahko v Cerknem, kjer je igral z zasedbo Disorder at the Border in gostom Gabrielejem Mitellijem. V kontekstu tokratne zasedbe je bilo več premisleka namenjenega predvsem idejam hierarhičnosti in sinergije.

Če je bil nastop v Cerknem izrazito svoboden, toda hkrati – zaradi vstopov, izstopov in menjave inštrumentov – tudi precej hierarhičen, je trio Kaučič – Guy – Fernández v Štihovi dvorani ponudil bolj minimalistično, umirjeno in zakoličeno zvočno podobo. Do neke mere sta k temu res pripomogli konservativna osvetlitev in odrska utesnjenost – a predvsem je šlo za premišljene improvizacijske prijeme same godbe. Ta je improvizacijo nenehno umeščala v rastoč, koheziven kontekst, oropan izpostavljanja in hierarhije, pri čemer bi morda lahko kakšno vzporednico potegnili prav z izvrstnim nastopom Cizeja in Deorsole.

Preden se posvetimo večernemu nastopu Jeffa Parkerja, velja nekaj besed nameniti zaporednima nastopoma Lakecie Benjamin in orkestra Supersonic pod taktirko Garda Nilssena, ki sta potekala v Gallusovi dvorani. Nekaj orisa sta dotična performansa deležna predvsem zaradi vprašanja kuracije festivala oziroma festivalske idejne linije. Zvezdniški, zabavljaški in neposredno linijski nastop ameriške saksofonistke Lakecie Benjamin je imel bore malo skupnega z eksperimentalnim, avantgardnim nastopom supersoničnega orkestra bobnarja Garda Nilssena, ki je štel kar osemnajst članov. Če je Lakecia vzpostavljala izrazite hierarhične smernice, hajpala svoje sole in celo igrala prirejenega Coltrana, je na drugi strani supersonični orkester pondil prerešetavanje tovrstne ukalupljenosti. Šlo je za pravcato študijo glasbenega gibanja – preslikavanje skupnosti v godbo na svojstven in brezmejen način, kjer se vloge vodilnih in sledečih neprestano menjavajo, vloga »dirigenta« pa v očeh gledalca ostaja venomer razpršena. V festivalskem kontekstu bi lahko hvalili takšno linijo, ki skozi neposredno soočenje godb prevprašuje njihovo umeščenost – lahko pa bi linijo deloma kritizirali kot razgibano, a vseeno do neke mere zmedeno in prepuščeno naključju.

Prav nastop Jeffa Parkerja lahko smatramo kot potrditev slednjega premisleka. Čikaški genij asketske, a čustveno razgibane kitare, je morda najbolj znan po svojem delu v okviru zasedbe Tortoise. Med drugim smo ga po tonski vaji ujeli tudi za krajši intervju, v katerem je spregovoril o novih jazzovskih smernicah – na festivalu pa je ob desetih zvečer v Parku Sveta Evrope nastopil s kvartetom in predstavil aktualni projekt Mondays at ETA. Nastop je bil prefinjeno ozvočen, tehnično izpopolnjen in docela združljiv z vibracijami lenobnega poletnega večera – toda konec koncev je šlo za sicer fino, a nadvse vpadljivo sintezo inštrumentalnega hiphopa in kitarskega postrocka. Umeščenost tovrstne zasedbe na jazz festivalu je nadvse intrigantna tudi v luči Parkerjevih misli – jazz je zanj venomer spreminjajoča se zvrst, ki se skuša izogniti vsakim tendencam samonanašalnosti. 

Asketski, minimalistični in jammerski prijemi, s kakršnimi je oder zavzel Parkerjev kvartet, se s tovrstno mislijo sicer res ne sekajo – na trhlih nogah se namesto tega trese idejna zasnova festivala, ki tako zlahka operira z združevanjem vsaj na prvi pogled popolnoma različnih ustvarjalnih filozofij. Odkrita žanrska samonanašalnost performansa, kakršen je bil Lakecijin, v tem primeru predstavlja popolno nasprotje tovrstnemu razmišljanju – a zaradi širine festivalske linije, ki morda ni najbolje prišla do izraza v tej četrkasti recenziji, konec koncev težko rečemo, kdo sploh zares ven štrli.

64. Jazz Festival Ljubljana prvič

64. Jazz Festival Ljubljana drugič

64. Jazz Festival Ljubljana tretjič

64. Jazz Festival Ljubljana četrtič

Na fotografiji Filippo Deorsola in Domen Cizej (foto Nada Žgank)