Gromka, 17. 10. 2012

Medtem ko se prestolnica lahko pohvali z zavidljivim številom klubskih elektro in podobnih večerov, mnogimi jazz manifestacijami, neverjetno veliko gostoto metal koncertov na število metalcev v Ljubljani in okolici, pa je tisti obmejni žanr, ki drzno pluje med hardcorom in metalom – torej, ''grindcore'' – nekako zapostavljen. To seveda ni toliko krivda zgolj koncertnih placov, ki takih paketov ne bi hoteli ponuditi oziroma organizirati, kolikor dejstva, da pod a) takšnih bendov ni več veliko in da pod b) takšni bendi bolj ali ne potujejo le po skvotih po Nemčiji in drugod, le do Slovenije se jim nekako ne da. No, včeraj se je zgodila izjema.

Po dveh letih so se, namreč in če se ne motim, drugič v svoji dolgi zgodovini vrnili belgijski grindcorovci Agathocles, ki so eni izmed pionirjev ''grindcora'', saj igrajo kratke, hitre in s pomembnimi sporočili prepojene komade že vsaj od leta 1985, kar pomeni, da so bili prisotni v času, ko so ''grindcore'' zgodovino začeli pisati Napalm Death, Carcass, Repulsion in še kdo. In temu primerno niti eden grinder, cruster ali pa celo metalec in panks ne bi smel izpustiti tega dogodka. In na srečo, se je veliko ljudi zavedalo tega dejstva, saj je Gromka na Metelkovi bila več kot polna.

V Sloveniji je ''grindcore'' scena nekoč bila prijetno prisotna in nevsiljivo pomembna. Nekoč. Danes je tako imenovanih pravih ''grindcore'' bendov zelo malo. Eden izmed bendov, ki ga pa lahko brez težav označimo za ''grindcore'', je gotovo Zaprti oddelek, katerega člani v večini prihajajo iz Slovenske Bistrice, basist pa je iz Pule. Grindcore over walls and borders, pač. Sami sebi pravijo ''granit-core'', kar tudi ni tako daleč od resnice, saj tako kot dotični material v kockasti obliki delujejo hitro in efektivno. Kvintet je imel najboljši zvok med vsemi nastopajočimi, tako da so se lahko predstavili v najboljši možni sliki. Več kot 10 komadov so odigrali v manj kot 25 minutah, pri tem pa pokazali, da so izjemno točni, usklajeni, agresivno uničujoči in hkrati sproščeni. Pesmi se gibljejo med angažiranimi (Atene gorijo!), zajebantskimi, nasploh miselno provokativnimi in tu pa tam pade kakšen cover a la Fuck Yeah od kultnih ameriških Anal Cunt ali pa najbolj zanimiva verzija pesmi Kako je lepo biti glup od Riblje Čorbe. Deri! Vokal je agresiven in pronicljiv, rifi so udarni, eksplozivni in mastni, bas je – kar ni tipično za ''grindcore'' – jasen in celo kompleksen, bobni pa so kot napad strojnice. Bend se trenutno pripravlja na izid split 7'' z zasedbo Nulla Osta.

Za njimi so prišli zelo dobri, a po mojem mnenju popolnoma neustrezni belgijski death metalci, Dehuman. Še zdaj se v bistvu sprašujem, kako za vraga so prišli na turnejo z Agathocles, ker je tole glasbeno tako daleč od Agathocles koncepta, da je joj. Belgijski kvartet namreč piči kompleksen in psihotično zanimiv death metal, ki prej kot na katerikoli grind ali death grind bend spominja na kanadske death metal veterane Gorguts (izg. Gorgats). Dolgi kompleksni komadi kažejo, da vsak član svoj inštrument obvlada do obisti. A če ne odmislimo klišejske metal komunikacije, izvedene iz strani basista/vokalista, ki potem niti enkrat ni pogledal v publiko, ampak je strmel v zrak ali v svoj bas, in če k temu prištejemo res dolge komade (dolge, če jih primerjate z Agathocles ali z Zaprtim Oddelkom), dobimo precej moteč in neustrezen ''filler''. V neki drugi glasbeni karavani, a la Dying Fetus teden dni nazaj, bi tole delovalo super. V Gromki včeraj so bili popolnoma odveč.

In za njimi so po kratki pavzi prišli belgijski veterani, katerih edini originalni član je kitarist/glavni vokalist/tekstopisec, Jan Ag. Bend zase pravi, da igra ''mince-core'', kar pomeni, da igrajo izjemno hitre, kratke in brutalne pesmi.  A pustimo kategorizacijo ob strani in sproščeno in preprosto povejmo, da so Agathocles deračina do jaja! Tipi so včeraj brez odvečne vmesne komunikacije (mogoče je temu botroval Janov prehlad) odpičili več kot 20 komadov v slabe pol ure, a ljudje so resnično hoteli še, kar je kazalo skandiranje ''Še-pol-u-re! Še-pol-u-re!''. Bend je zvenel hrupno, agresivno in na trenutke celo enolično, saj je v 28 letih nastalo kar lepo število pesmi, ki pa so žal - kar se izvirnosti tiče - na trenutke res živa kopija samih sebe, ampak to pri Agathocles ne moti. Ker vse mine izjemno hitro. Kljub temu pa se je dalo prepoznati kultne hite a la Go Fuckin' Nihilist, Axe The Tax, A is for Arrogance, Razor Sharp Daggers in podobne. Igrali so komade tako iz svojih neštetih studijskih albumov kot iz obsežnih split izdaj, live izdaj in demo posnetkov. Začuda nismo slišali nobenih vmesnih govorov o temah komadov, ki bi se lahko povezale z aktualnimi političnimi dogodki (bend je namreč vsaj v intervjujih zelo artikuliran, kar se kritike družbeno-političnih in socialnih zadev tiče), ampak je tudi to OK, saj pesmi povedo vse. Pa četudi besedil v hrupu ne razumeš in večina komadov zveni isto. Kdor šteka, pač šteka! Folku pa se je itak trgalo!