Cankarjev dom, 14. 4. 2013

Slepi malijski življenjski in glasbeniški par Amadou & Mariam je sinoči v največji dvorani Cankarjevega doma pripravil dogodek posebne vrste. Šlo je za koncert z naslovom Eclipse, torej »mrk«, ki je potekal v popolni temi. Da bi poslušalci kolikor se le da lahko podoživeli svet teme teh očarljivih slepih glasbenikov, je spremljevalna ekipa v dvorano spuščala različne eksotične vonjave. Posebej je bilo poskrbljeno za številne dodatne zvoke, od šumov pouličnega življenja do kikirikanja petelinov in glasov drugih živali ter zvokov prevoznih sredstev, denimo vlaka, ki so ponazarjali življenjsko pot teh glasbenikov.

Že ob vhodu v dvorano nas je pričakala slaba, brljiva svetloba, ravno tako je zavela sveža sapica, saj so v dvorani tudi spreminjali temperaturo, iskanje pravih številk na sedežih s pomočjo lučk na mobitelu in občasna zmeda kakih obiskovalcev pa sta bila pravšnji uvod v popoln mrk, ki je kmalu ovil vso dvorano. Iz zvočnikov smo ob zvokih ulice najprej slišali ženski glas, ki je v slovenščini začel pripovedovati štorijo Amadouja in Mariam. Zaključenemu poglavju, ki je orisalo neko pomembno poglavje iz življenja glasbenikov, je nato sledila skladba za nas nevidnih, a še kako slišnih glasbenikov.

Nekaj prvih komadov je potekalo v bolj akustičnem ozračju, z bolj malo dodatki bobnov, basa, klaviatur, balafona in drugih glasbil iz številčne spremljevalne zasedbe. Kasnejše skladbe, ki so odražale in opisovale zrelo obdobje glasbenikov, pa so temu primerno brstele v bogatih aranžmajih. Čvrsta ritem sekcija ter lepljivi in mamljivi dodatki so bili odlično ogrodje za pretanjeno kitaro Amadouja in njegovo petje, kakor tudi za grlen, zvončkljav glas njegove Mariam.

Po kake pol ure se je nepričakovano prižgala brljiva luč in za hip zmedla občinstvo, kakor tudi najbrž videče glasbenike iz spremljevalne zasedbe, ki smo jih, skupaj z glavnima akterjema, v polsenci uzrli na odru. Medtem ko smo se spraševali, ali je bilo to načrtovano, se je luč znova ugasnila. Bilo je le za nekaj minut, a po principu teatrskega potujitvenega efekta se je čarovnija za hip razblinila … Po koncertu smo izvedeli, da je šlo za napako, spodrsljaj; kakor koli, ta prekinitev mrka je bila tako kratkotrajna, da smo se spet lahko poglobili v temo in brbotajoče zvoke, ki so obkrožali celo dvorano, ter kajpak na samo glasbo, ki je prihajala z odra.

Odpete komade je občinstvo sprejemalo z vse bolj glasnimi aplavzi, vzkliki in odobravanjem. Sčasoma se je zazdelo, da je  povezovalnega teksta vendarle za odtenek preveč, saj je vsakemu dolgemu kosu besedila sledil le en komad, nato pa smo spet slišali zgodbo. Ko se je čisto pred zaključnim komadom prižgala slaba luč in napovedala počasen zaključek dogodka, je bila na zastoru za izvajalci velika slika sončnega mrka, temina pa se je počasi odstirala in pokazala stilizirani silhueti Amadouja in Mariam. Sledil je še en komad, ki ga je publika, tudi na klice glasbenikov, pričakala na nogah, zibajoč se in poplesavajoč na muziko.

Po priklonu je občinstvo burno vztrajalo pri dodatku in ga seveda tudi dobilo, a le v obliki še enkrat izvedenega zadnjega komada »Wily Kataso«, ki ga slišite v ozadju. Sam dogodek je bil res nekaj posebnega, pri poslušanju smo se morali namreč opreti le na slišano in na vonjave, ki so nas obdajale. To je bil svojevrstni dokumentaristični koncert, zvočni film brez slike, ki pa vse do zadnjega komada ni imel pravega vrhunca.

Zato se nam je, kljub nevsakdanji izkušnji in priložnosti drugačne recepcije in percepcije glasbe ter drugih zvokov, zdelo, da bi koncert vendarle dobil piko na i, če bi po prižiganju luči sledil kak komad več. Za kaj takega bo treba najbrž obiskati kak drug koncert Amadouja in Mariam, torej takšnega, ki ne bo iz serije Eclipse. Kljub omenjenemu pomanjkanju pravega viška koncerta pa gre malijskima glasbenikoma in njuni ekipi ter tudi našim iz Cankarjevega doma pohvala za koncept in izvedbo te nevsakdanje in najbrž zelo zahtevne ter nepozabne predstave.