Cankarjev dom, Linhartova dvorana, Ljubljana, 13. 10. 2024

Sahravijsko pevko Azizo Brahim smo na koncertu prvič poslušali ravno v času, ko se je začela uveljavljati na evropskem trgu. Glasbenica, ki je po maroški zasedbi Zahodne Sahare odraščala v alžirskem begunskem taborišču in kasneje novo domovanje našla v Barceloni, je leta 2014 objavila hvaljeni album Soutak. Pred tem je objavila minialbum Mi Canto, glasbo za film Wilaya – v katerem je tudi zaigrala – in album Mabruk. Soutak je bil torej šele njen drugi »pravi« album, hkrati pa prvi pri založbi Glitterbeat, pri kateri je nato objavila še vse tri naslednje plošče. Leto po objavi tega albuma, ki je kar tri mesece vztrajal na samem vrhu referenčne lestvice World Music Charts Europe, smo jo poslušali na Drugi godbi. V nabito polnem Klubu Cankarjevega doma, kjer je oder delila z mavretansko pevko Nouro Mint Seymali, smo se nad njenim nastopom navdušili, delno seveda zato, ker smo se s to sijajno pevko srečali prvič, a kajpak tudi zato, ker je postregla z izjemnim nastopom, na katerem se je skupaj s spremljevalno zasedbo razdala do konca.

Pričakovanja za njen drugi nastop, ki se je zgodil preteklo nedeljo v skoraj polni Linhartovi dvorani naše osrednje kulturne ustanove, tokrat v sklopu abonmaja Glasbe sveta, so bila torej visoka in najprej se je zdelo, da ne bodo scela uresničena. Brez uradne napovedi in sprva tudi brez pozdrava ali nagovora glasbenice je ta skupaj s tremi spremljevalnimi glasbeniki prišla na oder in začela s koncertom. Po uvodnem komadu so sledili pozdrav v simpatično nalomljeni angleščini in še par komadov, ki so bili – tako kot uvodni – odigrani nekako rutinsko, brez prave glasbeniške iskre. K sreči se je to kmalu spremenilo in v nadaljevanju smo poslušali odlično uigran bend, ki je zvesto spremljal in nadgrajeval osupljiv Azizin vokal. Z lahkoto je pričaral nostalgijo in melanholijo, ki prevevata malone ves njen repertoar.

Bolj ko so se komadi nizali, bolj je bila pevka razpoložena in odprta za interakcije z bendom. Če so jo na prvem ljubljanskem koncertu spremljali akustični glasbeniki, je imela tokrat kot spremljavo elektrificirano zasedbo: Ignasi Cussó z električno kitaro, Guillem Aguilar z basom in Andreu Moreno z bobni in tolkali. Pevka je svoje petje večkrat pospremila z igranjem na velik, na mizi pred njo ležeč boben. Prav vsak član benda je komade ozaljšal s kratkimi časovno in strukturno dobro odmerjenimi solističnimi vložki. Bobnar z domišljeno souporabo klasične bobnarske baterije in tolkal, basist z mehkobnimi gibkimi linijami, ki so se mestoma nagibale k jazzovskemu fusionu, kitarist pa je imel seveda poleg omamnega pevkinega glasu glavno vlogo v brezšivnem prepletanju vplivov in slogov, ki odlikujejo glasbo Azize Brahim.

Cussó je s svojimi strunami gladko prehajal od rezkih vijugastih solaž, zelo podobnih tako imenovanemu tuareškemu ali malijskemu »bluesu«, do bolj utišane akordične spremljave, ki so sem ter tja spominjale na bastarda med funkom in reggaejem. Vse bolj doživeto igranje je pevka želela popestriti z vključevanjem publike in jo – resda bolj sramežljivo – večkrat povabila, naj glasbenike spremlja s ploskanjem. Občinstvo je večinoma pritegnilo njenim namigom, a – morda tudi zaradi težko ujemljivih neparnih ritmov – nekako plašno, večkrat pa je kmalu tudi omagalo. Toda tako kot se je pevki in njeni zasedbi proti koncu koncerta poznalo, da vse bolj uživajo v špilu, tako se je tudi občinstvo počasi, a vendarle zbudilo in na pevkina vabila k ploskanju odgovarjalo bolj energično, vse več pa je bilo slišati tudi vzklike odobravanja in navdušenja.

Glavnina repertoarja je temeljila na zadnjem, letošnjem albumu Mawja, naslovljenem po Azizinem vzdevku, ki so ji ga bližnji nadeli, ko je v begunskem taborišču ves čas poslušala radio. Naslov albuma namreč v prevodu pomeni »valovanje« in v drugi polovici zdaj že dodobra razživetega nastopa smo res dobili občutek valovanja, nenehnega in nadvse prijetnega zvočnega zibanja. To se je dodatno vzvalovalo, ko je Aziza ponudila kak starejši komad, ki ga je občinstvo po reakciji sodeč poznalo bolj od aktualnega albuma.

Da so se poslušalci dejansko in do konca vživeli v krasne pesmi – kljub prejšnjemu občutku, da niso pripravljeni ne vem kako sodelovati – je potrdil huronski aplavz na koncu koncerta, ki nastopajočim ni pustil zapustiti prizorišča. Strumno so znova poprijeli za glasbila in odigrali še en komad, za čisto zadnjo češnjo na torti pa je kajpak poskrbela Aziza, ki je sklepni komad odpela sama, le ob spremljavi svojega bobna. Lep večer, ki je ponudil vpogled ne le v pevkino aktualno ustvarjanje, marveč tudi v njeno skrb za ubrano delovanje spremljevalne skupine. Čeprav je bilo slišno, da so vsi trije člani zasedbe virtuozi na svojih inštrumentih, je bend svoje igranje vedno postavil v drugi plan oziroma kot oporo in trden steber za očarljiv vokal Azize Brahim. Vendarle smo po koncertu imeli občutek, da bi bend lahko ponudil še kanček več, če bi občinstvo prej »zajahalo« valovanja, ki so prihajala z odra ...