Kino Šiška, 9. 6. 2016

Foto: Matevž Čebašek (galerija fotografij)

S petkom se je zaključil Super Šiška Week, ki se je začel že šestega junija in poskrbel za to, da so Kino Šiška v zgoščenem tempu obiskale zelo raznolike zasedbe. Na račun so prišli ljubitelji etna, alter ter tršega rocka, indie glasbe in še marsičesa drugega. Največ zanimanja na našem radiu pa so bržkone nase privlekli New Yorški Battles. Nič čudnega, saj gre za zasedbo, ki jo tukaj poglobljeno spremljamo že daljši čas, še bolj zavzeto pa po njihovem zadnjem izdanem albumu La Di Da Di, ki je v lanskem izboru za Naj Tolpo bumov zasedel sedmo mesto. Nazadnje so se v Ljubljani, prav tako v Kinu Šiška, ustavili pred petimi leti po izdaji svojega drugega albuma Gloss Drop. Predhodni razmislek o živem nastopu Battles nedvomno dvigne pričakovanja na višji nivo, vsaj za tiste, ki bend gledajo prvič. Pričakovanja pa so bila prav tako visoka v zvezi s predskupino Litošt, ki je nedolgo tega izdala nov album.

Že nekaj po osmi večerni uri so desno stran odra Katedrale zasedli Litošt. Strnjena postavitev vseh treh članov na tako majhnem prostoru je poskrbela za prijeten ambient, dvomi o razdrobljenosti in nepovezanosti na odru so takoj izginili, za dobrodošlo dodatno dimenzijo pa so nedvomno poskrbele še vizualije, za katere v zadnjem času poskrbi pridruženi četrti član VJ Sv. Pixel. Vse aparature Battles so bile takrat že na sredini odra, na katerem za Litošt praktično ni bilo mesta. Z dobrim zvokom v dvorani je trojec na odru začel s širjenjem dimenzij. Predstavili so predvsem komade z novega albuma Time Fabric Silkworms, ki so ga nedavno predstavili tudi že v Pritličju.

Vitja Balžalorsky še vedno skrbi za basovske analogne temelje, medtem ko se Boštjan Simon ukvarja z višjimi frekvencami. Za bobni se Bojan Krhlanko poigrava tudi z elektrificiranimi zadevami, kot celota pa svojo zvočno širino dosegajo v dobronamerno razprtih blodnjah globokega duba z debelim zvokom. Kompleksnejši deli so prav tako prisotni in vedno znova presenetijo, saj se komadi vselej umikajo repeticiji in dajejo prednost gibanju ter nenehnemu mešanju registrov. Kljub manjšim tehničnim težavam so nam Litošt predstavili svojo novo podobo, ki je prav tako kot na predhodnem albumu polna dubovskih vozlanj, ritmično kompleksnejših vzorcev, ne manjka pa niti improviziranih delov. Skratka, odlična predskupina za Battles.

Po premoru in krajšem preverjanju opreme je koncert Battles z odra odprl Dave Konopka. Začel je z nasnemavanjem loopov in tako že brez drugih dveh članov poskrbel za razgiban ritem in poplesovanje prisotnih v avditoriju. Po prihodu Iana Williamsa in Johna Stanierja se je zvočni spekter le še razširil v uvodni komad Dot Com. Njihov repertoar je bil sestavljen pretežno iz komadov z zadnjega albuma, odigrali pa so tudi nekaj kosov z vseh njihovih predhodnih izdaj. Z zvočnimi zankami, ki odzvanjajo še po koncu strukturiranih aranžmajev, se rutinirane sheme komadov spreobračajo že kar v naslednje, ki šele sledijo. Poslušalec ima tako le malo časa, da zadiha pred novim groovom. Edini moment tišine je bil ob Davovem pozdravu: »Hello, we are Garbage. Thank you for having us! (...)«. S komičnim vpadom in zahvalo so tako pozdravili publiko v Šiški.

Njihova organskost in dinamika sta se najbolje izkazali ob starejših komadih, tudi če pustimo ob strani dejstvo, da je zvok Johnovih bobnov izrazito starošolski. Grajenje komadov se skorajda nikoli ne konča. Seveda ne govorimo o glasbenih olepšavah, ki bi jih bilo preveč in bi postajale kičaste, ampak o tem, kako posamezne komponente njihove glasbe nihajo in se lovijo med sabo. Ne nazadnje so Battles na zadnjem albumu podaljševali svoje loope in s tem dosegli na prvi posluh bolj minimalističen tok komadov. Vse vmesne vragolije so nato več kot dobrodošle. Poslušalcu vzbudijo razmisleke o aranžmajih oziroma o poteku grajenja njihovih zamisli nasploh.

Battles so z zadnjim komadom The Yabba zapustili oder. Vsega lepega je enkrat konec. To je bil eden tistih nastopov, ki se končajo prehitro. Kakorkoli obrnemo, pa so odigrali slabo uro in pol koncerta. Ob glasbenem fenomenu, kot so Battles, so vedno prisotni različni dvomi tipa: »Verjetno ne morejo biti tako dobri v živo.« In res je, niso tako dobri v živo. So še boljši. Najbolj zanimivo pa je bilo dejstvo, da smo v četrtek videli kar dva takšna benda.