eMCe Plac, Velenje, 1. 9. 2017

Če se danes še pritožujete nad koncertno ponudbo ekstremne kitarske glasbe v Sloveniji, očitno nimate vpogleda v situacijo oziroma ste preveč leni, da bi se pozanimali, kaj dogaja in kje dogaja. Namreč, od ponedeljka do danes smo na domačih odrih najprej prisluhnili karavani turneje Wrong Tour To Fuck With z Dying Fetus in drugimi, v torek ste lahko migali ob Eluveitie ali pa se udeležili milijon Halloween žurov, v četrtek ste dušo oblekli v črno ob poslušanju King Duda in njegovih mračnih trubadurjev ali razmišljali o brezizhodnosti eksistence ob zvočnem napadu Gnod, v petek ste kak fičnik lahko prispevali za novo streho v Kontejnrju pri Postojni, včeraj pa se vsaj naplesali v idrijskem Swenaku na punk-grind-crust fešti ali v ilirskobistriškem MKNŽ-ju ob pravih melodijah garažnega punk rocka zasedb P-R.O.B.L.E.M.S. in Danny Trejo.

A kljub temu se zdi, da je prav prvi november tisti dan – kot božič ali pa prvi dan novega leta -, da je torej prav dan spomina na mrtve tisti dan, ko je primerno, da utihnejo tudi dvorane. No, verjetno je to držalo marsikje, le v Velenju ne. Namreč, manjši odsek sicer velikega kompleksa Rdeče dvorane, imenovan eMCe Plac, se je ta dan odločil počastiti s pravo fešto, ki časti smrt, mrtve in načine umiranja. Z death metal fešto. Za to je bila odgovorna ekipa združena pod imenom Železni aktivizem. Aktivisti in aktivistke pa ne le, da ob ekipi Sound Arson skrbijo za organizacijo metal in drugih ekstremnih koncertov, velikokrat namreč organizirajo tudi prevoze na koncerte po Sloveniji in tako Velenje dostavijo tudi drugam. In to tudi takrat, ko na naključnem koncertu izven Velenja ni moč zaslediti tudi velenjske skupine. Tokrat pa so mladeniči in mladenke kar doma gostili prvake francoskega death grinda, Benighted.

Benighted so Slovenijo letos že obiskali, aprila so namreč razturili Orto Bar ob spremljavi Wormed, Omophagie in Unfanthomable Ruination. Tako smo vedeli, kaj nas čaka in zakaj si je Francoze treba spet ogledati. Res je, da smo dva dni pred velenjskim koncertom že izgubili glave ob Dying Fetus, a človeško telo si hitro opomore, tako da je bil nov dan že nared za novi brutalni razčefuk. Dotični razčefuk so otvorili domači gruvi death metal nažigači Abolished. Kvintet, ki je tokrat predstavljal novega kitarista, je znan po demo posnetku, naslovljenem Drowned And Raped, vžgali so sicer tudi že nekaj koncertov, a lahko bi bili tudi bolj aktivni, saj je njihov death metal res primeren za žive situacije. Bend je postregel z obsežnim naborom avtorskega materiala, ki spominja na tiste bolj underground ameriške death metal bende zgodnjih devetdesetih tipa zgodnji Cannibal Corpse, Baphomet in Reincarnation, tekom koncerta pa se je videlo, da veliko črpajo tudi iz švedske šole čeprav bolj v stilu Amon Amarth in Hypocrisy kot Entombed ali Dismember. Mogoče je bendov nastop glasbeno gledano tekom koncerta malce razvodenel, ker so komadi res zveneli preveč podobni drug drugemu, a energija benda, ki jo je utelešal predvsem vokalist Matjaž, ni niti najmanj pojenjala. Bend je na koncu še dodobra presenetil s coverjem Breaking The Law benda Judas Priest.

Sledili so velenjski nažigači Carnifliate, ki so že povili prvenec Slaughterlust, v živo pa se tudi že velikokrat dokazali s svojo prvovrstno kombinacijo velenjskega gruva, ki spominja na kultne Kaoz, seveda z očitnim vplivom Pantere in Sepulture, ter grinda oziroma death metal miksa, ki črpa tako iz zagruvane udarnosti Dying Fetus kot skorajda plesnih ritmov češkega goregrinda, kot ga danes utelešajo predvsem Gutalax. Kvartetova moč pa ni bila zgolj v tem, da gre za domačine, ki so jih ostali kolegi in prišleki podprli s plesom, moshanjem in vihtenjem čup, temveč tudi in predvsem v res poslušljivih pesmih. Te pa seveda največ dolgujejo ritem sekciji – bobnar Grega drži trdne temelje tega ekstremnega napada. Z živalskim nabijanjem, domiselnimi prehodi in pravo dozo energije postavlja res močne temelje njihovemu nastopu. Ob tem se moč le še potroji, ko v enačbo vstopi basistka Lejla. Njen bas je namreč resnično močan partner že tako udarnemu bobnarskemu napadu in skupaj vam Grega in Lejla data vedeti, da so Carnifliate kladivo, ki vas neusmiljeno tolče do bridkega konca. V tem oziru je bila kitara s svojim ne tako mastnim zvokom malce šibka, a vsaj melodije so bile odigrane čisto in precizno, tako da si res slišal, kaj se na odru dogaja. Vse skupaj z dobrim humorjem in velenjsko odkritosrčnostjo povezuje vokalist Tilen, katerega vokalu pa ne bi škodila kakšna mastnoća, saj v večini primerov zveni bolj kot lajajoči kuža kot pa krvoželjni medvedji kruljač, ki bi bil lahko pika na i glasbi Carnifliate.

Na tem mestu je treba pohvaliti tonskega mojstra in lučkarja, ki sta poskrbela, da so tako Abolished kot Carnifliate prikazali vso svojo moč, zvok je bil namreč fantastičen, light show pa tudi nič manj impresiven. Kot ste gotovo že kdaj opazili, se ob prihodu recimo kakšne izvenslovenske turnejske karavane pogosto zgodi, da v čarih dobrega zvoka in še boljši luči uživamo le ob nastopu glavnega tujega benda, s čimer se pokaže, kateri bend je res ta glavni, tako da je bil trud, prikazan že ob prvih dveh bendih, hvalevreden in sploh ne samoumeven.

Headlinerji Benighted so postregli s prvovrstnim grindcore kaosom, ki se je osredotočal predvsem na starejše plošče, a tudi na aktualno Necrobreed, ki je izšla letos prek založbe Season Of Mist in navdušila vse tiste, ki so mogoče dvomili, da ne bodo mogli nadaljevati odličnosti, ki jo utelešajo predvsem predhodne plošče, Carnivore Sublime, Icon in Asylum Cave. Frontmen Julian Truchan je spet postregel s prisrčnimi šalami, a hkrati dal vsako sekundo vedeti, da je bend res vesel, da je v Velenju, in vabil ljudi, naj se znorijo do konca. Kar so tudi se, kako se vendar ne bi, na podlago, ki so jo ustvarili basist Pierre Arnoux, kitarista Emanuell Dale in Fabien Desgardins ter gostujoči bobnar Kevin Paradis. Igrali so slabo uro, a ta je bila nabita z energijo do samega konca. Ob odličnem zvoku in res ubijalskem light showu je bend blestel v vsakem trenutku – če ste jih v zadnjih desetih letih imeli priložnost videti v Ljubljani, Črnomlju ali na festivalu Metaldays, potem veste, o čem je tu govora.