Gala Hala, 28.3. 2013

Ob obilici glasbenega dogajanja, ki v zadnjem času preplavlja prestolnico, so včeraj na svoj račun prišli tudi ljubitelji inštrumentalnega hip-hopa in nalomljenih ritmov. Na odru Gala hale ga je izstavil eden zanimivejših protagonistov sodobnega, na vzorčenju temelječega ritmo-klepaštva, James Anthony Simon aka Blockead.

A večer je prej kot ne zaradi sil razmer navrgel kar priložnostni dvojni račun. Oder so si tako v okviru istega dogodka z Blockheadom delili tudi teksaški post rockerji My Education. Inštrumentalni hip-hop in post rock z roko v roki? Čeprav morda na prvi pogled precej neustrezna kombinacija, pa smo si v končni fazi lahko zastavili bržčas podobno vprašanje kot organizatorji – zakaj pa ne?!

Uvertura je pripadla rezidentu večerov serialke Rapetek, Dj Escu, ki je, vlogi primerno, poskrbel za to, da je standardno metelkovsko, polžje počasno polnjenje kluba potekalo v nevsiljivi in prijetni glasbeni atmosferi. Nekaj pred enajsto uro, ko je avditorij štel vsaj približno zadostno število duš, pa je oder zavzela skupina My Education.

Na dražilu za koncert smo med drugim lahko prebrali, da gre za post rock senzacijo iz Austina, vendar v tem primeru ne gre za še eno iz niza novitet iz tega, vsaj v glasbenem smislu še naprej neverjetno cvetočega mesta. My Education je namreč skupina s skoraj petnajstletnim stažem, šestimi samostojnimi albumi, podpisujejo pa se tudi pod nekatera zanimiva sodelovanja.

Šesterica glasbenikov pripisano kinematičnost in psihedeličnost kompozicij gradi s premišljenim razmerjem med dvema kitarama in violo, ki skupaj tvorijo melodično ogrodje pesmi. Za dodatno, atmosfersko dimenzijo s pomočjo dveh sintesajzerjev skrbi klaviaturistka, ki v premorih med pesmimi občasno sproža tudi govorne ali atmosferične posnetke. Ritmično podlago progresivno razvijajočemu se, a niti ne preveč distorziranemu hrumenju z nezmotljivo solidnostjo daje bobnar, vezni člen med vsemi naštetimi inštrumenti pa predstavlja na sredino odra pozicioniran basist.

Za My Education bi lahko rekli, da v splošnem ne izumljajo neke nove post-rockerske govorice. Kot nenavadno je morda vredno izpostaviti edino to, da potencialno monotonost repertoarja, ki ga v večini vendarle sestavljajo relativno počasne in monolitne kompozicije, občasno razbijejo s kakšnim krajšim in živahnejšim, vsaj v ritmičnem smislu do določene mere celo funkoidnim komadom.

Po nastopu My Education in pred glavno točko večera nas je v takrat že dostojno napolnjenem klubu še enkrat kratkočasil Dj Esco, čigar set pa je bil v drugo precej krajši, saj je spretna tehnična ekipa poskrbela, da je bilo že kmalu po polnoči vse pripravljeno za težje pričakovani nastop Blockheada.

James Anthony nas je po kratkem pozdravnem nagovoru dokaj hitro popeljal v jedro tega, kar v kontekstu živega nastopanja očitno zastopa. Brez pretiranega intro ovinkarjenja smo se za začetek znašli v primežu trdnih, starošolskih hip-hop ritmov. Nekoliko kasneje pa se je izkazalo, da ti v bistvu služijo predvsem kot okvir za zgoščeno, kolažirano zvočno predstavo, ki se odvija na površju.

V uvodnih minutah so se vzorčeni elementi, vzeti iz bolj ali manj znanih delov pesmi iz bolj ali manj poznanih zgodovin popularno-alternativnih glasb, z Blockheadovimi produkcijskimi vložki sicer še stapljali na pritajen način in kot taki niso bili ključni nosilec razpoloženja posameznih kompozicij. A to sta bila le začetek in kratka priprava na maksimalistični mlin, v katerega je z naraščajočo frekvenco začelo padati enormno število v ospredje potisnjenih glasbenih referenc zelo širokega spektra. Nabor je segal od klasikov tipa Marvin Gaye, Sugarhill Gang, Rick Ross; za hip-hop malo bolj nenavadnih klasikov, kot so na primer Depeche Mode, Survivor in Phil Collins; pa do v takšnem kontekstu popolnih bizarnic ala Chris Isaak, Fiona Apple ali nenazadnje Suzanne Vega.

Ko sem z Jamesom po njegovem nastopu imel priložnost izmenjati nekaj besed, seveda nisem mogel mimo dejstva, da je vsemu skupaj komajda mogoče slediti, saj se motivi izmenjujejo kot po tekočem traku. Sam se je ob tem le nasmehnil in se pošalil, da tako pač mora biti, saj bi v primeru, da bi zavrtel vse pesmi, iz katerih je črpal vzorce za včerajšnji set, njegov nastop zlahka trajal deset ur.

Blockheadov nastop bi lahko strnili kot primer sodobnega, digitalnega maksimalizma, ko nastopajoči predvsem v pravem trenutku sproža in ugaša nebroj v naprej pripravljenih glasbenih vzorcev. Ti v dramatskem smislu skrbijo za valujoči tok in konstantno re-vzpostavljanje pozornosti občinstva. Čeprav je vse skupaj podloženo z na momente nekoliko preveč monotonim kolobarjenjem po zlatem naboru hip-hop in funk ritmov, pa sam izbor vzorcev, produkcijska izpiljenost posameznih zvokov in občutek za pravočasne premene vibracij več kot zadoščajo za plešoče in nostalgično spominjajoče se klubsko vzdušje.

Za smiseln in prijeten zaključek posrečeno nekonsistentnega klubskega večera je po nastopu Blockheada poskrbel vedno odlični Dj Borka.