Cankarjev dom, 11. 5. 2014

Včeraj je največjo dvorano Cankarjevega doma obiskal legendarni brazilski kantavtor, ki lokalno in globalno publiko navdušuje že skoraj 50 let. Pri svojih 71 letih se lahko pohvali z izjemno obsežno diskografijo in zavidljivo vitalnostjo, ki smo jo lahko občutili tudi na koncertu. Sicer pa je Veloso svoj ustvarjalni vrhunec dosegel na začetku kariere, ko je od konca šestdesetih do konca sedemdesetih izdal kopico odličnih plošč, ki so takrat ključno sooblikovale tropicalio, potem pa dobro prestale test časa in vplivale tudi na novi val kantavtorjev v zgodnjih dvatisočih. Velosove najboljše pesmi so s presunljivo lahkotnostjo preskočile jezikovno bariero in poslušalcu na tak ali drugačen način približale avtorjeva občutenja, ki so bila neločljivo vezana na takratno politično situacijo v Braziliji.

Lahko bi torej rekli, da je Veloso že s svojim glasom in ostalimi zvočnimi gradniki ustvaril nekakšne plavajoče narative, ki so tudi v ušesih poslušalcev, ki niso razumeli portugalščine, uspešno parirale zgodbam ostalih kantavtorjev. Včerajšnji koncert je pokazal, da je Caetano vokalno še vedno zelo močan, da pa je, po drugi strani, inštrumentalna podoba njegove glasbe trenutno precej mlačna. Večina aranžmajev novejših pesmi se giblje po medlih vodah nekakšnega folk popa, ovešenega z neprivlačnimi bremeni sredinskega funk rocka in worldbeata oziroma world muzaka. Med kakimi osmimi pesmimi s plošče Abracaco, ki je izšla v letu 2012, je resnično izstopala le Estou Triste, ki je s kultno Triste Bahia s plošče Transa tvorila ganljiv diptih. Ti dve pesmi sta za nekaj dragocenih trenutkov v Gallusovo dvorano vnesli kanček saudadeja in otožne atmosfere, ki se je ponovila še ob prelepi, a prekratki žalostinki Alguem Cantando s plošče Bicho in vsem razumljivi, grenko-sladki Nine Out Of Ten.

Med vrhunce se je uvrstila še pesem O Leaozinho, v kateri je do izraza prišel Velosov topel, jasen in prijeten vokal, vse skupaj pa se je končalo z dobrim priokusom, saj so oba bisa zaznamovale predvsem starejše pesmi. Celoten večer so torej rešili intimnejši trenutki, kombinirani z dobrimi izvedbami starejših pesmi, vseeno pa se je prevečkrat spogledoval z udobno povprečnostjo, ki je tako zelo zaznamovala program Cankarjevega doma v zadnjih desetih letih. Caetano Veloso je umetnik, ki zasluženo nosi titulo legende, a njegovi najbolj plodni ustvarjalni trenutki so, roko na srce, že daleč v preteklosti. Kako zelo simptomatično je, da je od publike, vajene kvazibutičnih, sredinskih, abonentskih izvajalcev požel gromek, a popolnoma formalen aplavz. Ob takih priložnostih si vedno znova zaželimo, da bi lahko utesnjene sedeže pod stropom dvorane kdaj preplačali tudi za kakšnega bolj aktualnega glasbenika, ki je svoje korenine pognal onkraj žanrov, ki jih elitistični gatekeeperji Cankarjevega doma smatrajo za legitimne.