Klub Cankarjevega doma, Ljubljana, 29. 1. 2019

V okviru priljubljene torkove serialke, ki jo prirejajo v Klubu Cankarjevega doma, so tokrat - kot radi sami rečejo -, z višine pogledali v nekoliko drugo smer od ustaljenih, v smer specifičnega benda, ki spaja DJ-anje in živo instrumentacijo, ideje pa črpa iz izjemno širokega nabora tokov, ki nanj vpliva, tali pa jih v svojem loncu oziroma predvsem na svojih pregovorno živahnih koncertih. Cankarjevi torki so namreč gostili prvi koncert v okviru promocije novega izdelka Three Piece Puzzle zasedbe Jimmy Barka Experience, ki jo sestavljajo DJ Borka, DJ Bakto in tolkalec mnogih prelomnih slovenskih zasedb Marjan Stanić. Cankarjevi torki so torej tokrat gostili zasedbo, ki slovensko publiko s svojim zanimivim pristopom k muziciranju intrigira že nekaj let.

Za uvod v precej zgodaj zacahnan koncertni večer - dogajati se je začelo že nekaj čez osmo večerno - pa je poskrbel novonastali dvojec Bombyx Lori. Obiskovalci so se po klasičnem instinktivno sramežljivem principu najprej točkasto razporedili po obodu oziroma ob stenah dvorane, ki je osvetljena v tople, pastelne odtenke za začetek obetala nekaj mehkega. Na oder sta stopila Bombyx Lori in v minimalizmu trenutka pričela svoj set. Če bi želeli opisati muziko dvojca, ki ga tvorita multiinštumentalist, skladatelj in aranžer Simon Penšek ter vokalistka in skladateljica Alenja Pivko Kneževič, bi jo postavili na stran nekoliko popovske, hkrati pa z dobršno mero klasične naracije popolnjene in podložene triphopovske ali postdubstepovske elektronike, oplemenitene s sanjavim, reverbiranim ženskim vokalom. Torej v žarsko smer, ki si svojo glavno pretočno žilico na dlani elektronskega izročila utira vse od devetdesetih dalje, posebno v Bristolu, slovenske poskuse umeščanja v tovrstna gibanja pa bi radi beležili že s skupino Melodrom, a konkretnejši, dobesednejši poskusi trip-hopa v našem prostoru se dejansko zgodijo šele s projekti Blu.Sine, Malidah oziroma Liamere, ki so tovrsten zvok začeli ustvarjati v prvi polovici desetletja, ki se zdaj počasi izteka.

Bombyx Lori sta v približno štiridesetih minutah odigrala svoj zasanjani set, Simon je igral bas kitaro ter nekajkrat uporabil precej minimalističen sintetizator oziroma sampler, s katerega je v zvočnike spuščal vnaprej pripravljene matrice, v glavnem pa je skrbel za nizkotonske vložke oziroma preigravanje basovskih linij, s katerimi si je med koncertom puščal vse več prostora za poigravanja. Alenja je z vokalom slikala in polnila tudi s publiko vse bolj napolnjen parter. Po slišanem sodeč je v izraz Bombyx Lori vloženih precej studijskih ur, njun zvok se zares bohoti z različnimi instrumentalnimi niansami in obilico okrasja - ob praktično brezhibnem vokalnem delu se vseskozi gibljemo med ritmično bolj zaznamovanimi, elektronskimi odseki ter med bolj zasanjanimi pasažami, ki jih podpira prava godalna sekcija, ki glede na ozadje obeh avtorjev kar logično ubira naracijo bolj klasično zvenečega popa. Recimo pa še, da je ob večini besedil v angleščini publiko najbolj zazibal ravno odsek v kleni slovenski besedi v priliki o nerazumljenem dekletu. Vendar pa se je že ob tem prvem nastopu spet pojavil pomislek o primernosti koncertnega prostora in tehnike, ki nekajkrat preprosto nista zmogla prenesti veličastnosti zvoka, ki ga producirata Bombyx Lori. Prav tako je treba priznati, da je bil ob vsem, kar je moč slišati v njuni glasbi, prizor na odru - z zgolj vokalistko in modelom na bas kitari - kar nekako pust.

Koncertni prostor je do momenta, ko sta Bombyx Lori zaključila s setom, že povsem brenčal, se dodobra napolnil in Jimmy Barka so brez sprememb v imidžu - bele srajce, črne kravate - po treh letih znova zasedli oder Kluba Cankarjevega doma, katerega parter je bil tokrat v odsotnosti stolov pripravljen na razplesano občinstvo. Toda JBE so morali najprej opraviti formalnost, začeli so s prejšnji teden predstavljeno novostjo The Alliance Of The Unaligned, nadaljevali pa z zanimivim kombom kitarskega folka in Stanićevega skoraj plemenskega bobnanja. Ko pa je skozi zrak zarezal vsem dobro znani Crache, se je ventil odprl, plesišče je pritisnilo pedal za poln pogon. Publika se je nato prepustila dobro znanemu tripu, ki ga z neprestano aktivnostjo vodijo vsi trije člani kolektiva - Stanić neutrudno udriha po bobnih, niti ritmike drži v svojih rokah in nogah, Borja in Bakto pa iz svojih SERATO-v z igro efektov ter raznovrstnih manipulacij samplov polnita kolaž, ki je Jimmy Barka Experience.

Znova se je izkazalo, da je taktika, ki so jo JBE izbrali že v svojih začetkih - torej neprekinjen, čim bolj koherenten, zgoščen set -, ključna za koncerte tega kolektiva, ki znotraj sestave samega seta publiko zdaj dvigne, zdaj spusti, neprestano pa jo draži z zvoki tisočerih izvorov, od afrobeata, funka, etna, rocka, elektronike, breakbeata ter seveda hiphopa in beatsov. DJ-a seveda nista nič manj aktivna od bobnarja, poleg zagotavljanja instrumentalov se konstantno igrata, a ne pretiravata v scratch pasažah, tako pa nastop JBE ostaja visoko nasičen in visoke intenzitete, fantje redko ponudijo čas za oddih, kaj šele za aplavz! V drugi polovici seta so Jimmy Barka še pritikali na plin, v svoj set vnesli še nekaj dodatne intenzivnosti in novih oziroma še neslišanih komadov, iz sebe in publike pa izvabili še tisti dodatni kanček zahtevnosti, ki dober koncert loči od odličnega. Po katarzičnem zaključku so fantje doživeli zasluženi poziv na bis in koncertni večer v Klubu Cankarjevega doma se je že nekaj čez deseto za močno razvneto publiko zaključil kar nekoliko prehitro. Ob navedenem se v misli znova prikradejo pomisleki o časovni umestitvi koncerta in o koncertnem prizorišču, ki sicer je fino pa to, a v sebi preprosto ne nosi tistega, v čemer je JBE zrasel, s čimer bi JBE lahko nastopil kot polnopraven odrski band, kot polnopraven klubski band, četudi se dotičnemu prostoru reče klub. Vendarle pa Barki kljub tem nekaj okoliščinam ne gre oporekati izjemnega koncerta, ki je nedvomno le potrdil dejstvo, da gre za eno najzanimivejših domačih koncertnih zasedb, ki je s svežimi dodatki svoj set le še izpopolnila.