Foto: Kaja Brezočnik/Kino Šiška

CUK Kino Šiška, 29.10.2017

Minuli četrtek je po koncertni ponudbi v Ljubljani precej izstopal. Od zanimivih bendov v živo na Metelkovi, do Cvetličarne in predstavitve nove plošče domačih Koal, Hatlaka na graščini, slovensko-sirske violinistke v Borcih in še mnogo mnogo tega. Marsikatero dušo pa je pot popeljala tudi v šišensko Katedralo, kjer je nastopil Darko Rundek z novim avdiovizualnim projektom Apocalypso Now. Koncert je obeleževal 20. obletnico izdaje Rundekovega prvega samostojnega albuma Apokalipso, ki je v tem času doživel tudi prenovljeno novo edicijo na dvojnem vinilu ali treh zgoščenkah. Z obema formatoma je poleg na novo masteriziranega Apokalipsa in Rundekovega drugega albuma U širokom svijetu moč slišati tudi neizdane posnetke zasedbe Haustor, naslovljene Dovitljivi mali čudaci. Izbor teh skladb je sicer v večini drugače zazvenel tudi že na Darkovih solo albumih. Ovinkast koncertni sprehod skozi njegovo diskografijo je bil tako več kot pričakovan. Konceptualni projekt Apocalypso Now je za živo izvedbo zastavljen precej široko, tako v smislu razširjene ekipe na odru, kot tudi odrskega nastopa s kostumi, koreografijo in vizualijami. Darko pri projektu prvič - vsaj v takšni maniri - sodeluje s svojo ženo, ki torej za vsem skupaj stoji kot režiserka. Za več podrobnosti in zanimivosti o projektu in Darkovih dogodivščinah pa priporočamo RŠ intervju preteklega četrtka.

Koncert se je pričel z uvodom pesmi Tranzit z Rokom Crnićem na basu in rojstnodnevno slavljenko Izabel na violini. V umirjenem tonu in z izredno karizmo same pesmi je Darko že od samega začetka zapihal na dušo polni Katedrali. Še posebej s prirejenim besedilom Tranzita - »Nisam znao da ću tako brzo opet biti u Ljubljani …« Hudomušne izjave ob predstavitvah članov benda, ki so na oder prihajali posamič, so sproščenost v prostoru zgolj še dvigovale. Omenjenemu triu na odru so se pridružili Silvio Biočić pretežno za bobni, stari znanec Igor Pavlica na trobenti, dvajsetletna Ana Kovačić na saksofonu, Miro Manojlović na tolkalih in multiinstrumentalist Dušan Vranić – Duco. Izvrstna uigranost te velike zasedbe je odzvanjala že z drugim komadom Tamni Jorgovan, predelavo pesmi Tigidigi Regge z albuma Ruke, ki je bila minuli teden izdana tudi kot singel.

V poletno izletno počitniškem duhu mu je sledil še More, more, s katerim se je kabarejska igra na odru spreminjala z dodanimi vizualnimi podobami in odlično osvetljavo. Štrajk željezničara je zahteval železničarske kapice, s pesmijo Crni dusi pa se je vse skupaj le še plesno stopnjevalo tako na odru kot pod njim. Poklon gre prav vsakemu od nastopajočih. Če pa je že kdo izstopal, je bila to verjetno stara garda Cargo tria: kot prva Izabel, ki z efektiranim zvokom violine enkrat oponaša violo, drugič tanko brenkanje v ozadju, spet tretjič pa z distorzirano shizofreno igro razpira širše dimenzije orkestrskega zvena; kot drugi joker nastopa diagonalno postavljeni muzički sveznalac Duco, ki se z raznimi instrumenti obrača k mikrofonu in svoje glasilke razteguje v zares nepričakovane zaključke. Seveda pa ne gre pozabiti niti na kompaktno brass sekcijo in na zajetno ritem sekcijo, na prodoren bas ali žvenketajočo Darkovo kitaro, nenazadnje niti na samo ozvočenje v dvorani. Za intimnejše trenutke koncerta so poskrbeli komadi Ruke, Senor, plesno prodirajoča in raztegnjena Kuba ter predelava protestne Ay Carmela.

Sprehod skozi diskografijo pa se ni ustavil le pri Darkovih starih albumih. Kot ena najbolj odločnih je izpadla prav pesem Cargo tria Ima ih z zadnjega albuma Mostovi, s svojo dinamiko in razprostrtostjo vseh vključenih. Napevi so odmevali v ples med zares raznoliko publiko vseh generacij vse tja do razigrane Ljubav se ne trži in pričakovanega vrhunca s komadom Apokalipso, v katerega je bila vključena tudi ponovna predstavitev članov benda z vsemi dodatnimi vložki. Konec rednega dela je navdušeno občinstvo tako zvočno kot tudi očigledno nasitil. Širina glasbe Darkovega opusa se odraža v mnogih aspektih z različnih plošč. Ta širina nam je bila kot obiskovalcem prikazana na način predstave, kabareja in teatra, na posluh tako igrivih in plesnih pesmi, kot tudi intimnih, bolj čustvenih ali temačnih in skorajda nokturno-industrialnih, kakršna je denimo že omenjena Štrajk željezničara. Med diskografska bisera gotovo spadata še Šejn in Šal od svile, ki sta v dodatku - po vrnitvi na oder - dodobra zapečatila končni vtis celotnega večera.

Tako se je odprla še ena plat Darka Rundeka, ki je do sedaj nismo poznali. Včasih vodilna persona benda Haustor, kasneje zagovornik in praktik angažiranega folka, nenehno vpijajoča spužva za etno glasbe iz širjav sveta ter vsekakor prizemljen in priljuden glasbenik, razpet med Parizom, Zagrebom in Bračem, ki se mu ne toži po starih časih. No, če naj enkrat za razliko ne zaključimo recenzije s proglasitvijo koncerta leta, pa naj bo jasno, da vam koncert Darka in ekipe v tej postavi več kot priporočamo za ogled. Zakaj? Ker Darko zasije v drugačni luči – kot pravi senior …