recenzija Marka Karlovčca

Tvornica Kulture, Zagreb, 8. 6. 2017

V četrtek zvečer se je v Zagrebu končno zgodil koncert, na katerega smo v Sloveniji in bližnjem sosedstvu vse bolj nestrpno čakali že nekaj let. V Tvornici Kulture v Zagrebu smo poslušali atrakcijo noise rapa, "spletni fenomen", ljubljenca glasbene kritike in temeljito dostavljen hrup, ameriški trojec Death Grips. Vzpon skupine radikalnega trušča je vsaj malo neverjeten, saj ne gre za nišnega favorita določene scene, temveč za ime, ki je v zadnjih petih letih kot redko katero zarezalo v popularno kulturo. Death Gripse name dropajo razni kulti, legendarci, kraljice in kralji. Björk je navdušena, da je skupina ugrabila in maličila posnetke njenih vokalov. Po nekaterih legendah naj bi zasedba navdahnila tudi Davida Bowieja pri ustvarjanju poslovilnega albuma Blackstar. In neverjeten razpon fanbasa se je v četrtek prav tako potrdil v razprodani Tvornici; zastopane so bile praktično vse starostne skupine koncertnega obiskovalstva, od alternativcev do raperskih zanesenjakov, hardcorovcev, skratka, bilo je pestro. In bilo je res ogromno Slovencev.

Nastop Death Gripsov je bil neke vrste olajšanje. Gre za enega tistih bendov, za katere ti je žal, da se nanje lepi toliko hajpa. Določen glasbeni medij ga je recimo označil za »prvo relevantno stvar, ki se je v popularni muziki zgodila v 21. stoletju«. Zaradi vsega pompa je njihove plošče zelo težko poslušati neobremenjeno. Težko je odmisliti, da poslušaš ključni bend novega stoletja.

Drugi oddih je pragmatičen. Tako intenzivno rohnenje je pač nujno treba preveriti v živo. V živo se šele razgrnejo detajli relacij med člani benda, v živo je lažje razkrinkati potencialno blefiranje, v živo se dokopljemo do določenih ključnih zvočnih komponent.

In Death Grips te v živo udarijo po gobcu. V trenutku, ko je Andy Morin sprožil prvo matrico, je sprožil tudi enouren, neprekinjen šus v glavo. Komadi so se včasih tekoče, drugič grobo premetavali en v drugega. Brez sekunde tišine, pavze, trenutka za predah. Brez dramaturških lokov in brez kančka preračunljivosti ali koščka v nižji prestavi. Brez solidarnosti do občutljivejših ušes. Pozabite na nagovarjanje ali pozdravljanje publike, pozabite na bis. Dretje Mc Rida je bilo komaj razumljivo zato še sreča, da je lep del publike njihova besedila nasičene paranoje poznal na pamet.

A če te "na puno" pristop intenzivne telovadbe in kondicijskega treninga v trenutku povleče v kraljestvo trušča, smo bili za ključno komponento le nekoliko prikrajšani. Zach Hill je vodja in motor skupine. Je unikat med bobnarji, z odrsko prezenco, ki ji težko najdemo par. Skozi sicer primerno glasno kričeče ozvočenje pa smo le stežka razbirali njegovo udrihanje. Zvok je bil sploščen, nedefiniran. In najbolj so trpele prav bobnarske zanke, pokanje snera in cviljenje činel.

Po obisku koncerta skupine Death Grips lahko potrdimo: "verjemite hajpu!". Ne gre zgolj za "spletni fenomen", kar je sicer zavajujoč izraz, saj namiguje, da je nek bend ali izvajalec uspeh požel izključno ali predvsem na krilih viralnih vsebin in enormnih, težko predstavljivih številk dolpotegov. V tem primeru ni tako. Ja, seveda: z rekordnimi - več kot tridesetimi milijoni dolpotegi enega njihovih albumov na določenem torrent sajtu – je trojec pač res edinstven spletni primer. A brez brezkompromisnega udarca, kričečega hrupa, zvočnega pretepa in fizično napornega živega nastopa verjetno ne bi šlo. Koncerti skupine Death Grips čez nekaj desetletij nikakor ne bodo pozabljeni in bodo predmet številnih štorij. Giljotina dela.