recenzija Borje Močnika

Tvornica Kulture, Zagreb, 8.6.2017

get so fuckin dark in here

come come fuck apart in here

i die in the process

you die in the process

kettle drum roll hard shit

fuck i said fucker dont start shit

come come fuck apart in here

i hover above you

life pulled out your mouth

i become you

opening of the mouth

unlawful possession

jellyfish in cold sweat deep end

hollow shell twitch disconnection

Četrtkovi Death Grips v Zagrebu so bili tako zelo pričakovani, da trenutno berete že drugo RŠ Recenzijo tega njihovega prvega koncerta v bližnji okolici. Koncert pa ni bil le težko pričakovan, temveč so bila visoka tudi pričakovanja o tem, kako sploh je doživeti Death Grips v živo. In ker je že predolgo časa neznosno modno reči, da so vsakršna pričakovanja na kateremkoli življenjskem področju slaba, obrnimo te klišejske puhlice proti njim samim v starem dobrem aktu kontra-magije, ki stvar raztrešči ter za seboj pusti zmedo in razdejanje. Tako kot Death Grips. Pričakovanja so bila slaba oziroma povedano drugače, na koncert še nikoli nisem šel v slabšem notranjem stanju kot ravno ta četrtek. Kakšen dosežek. Kaj sem torej pričakoval? Dno, Bottomless Pit ali še kaj hujšega? V to, da bo verjetno vse, kar bi utegnili Death Grips storiti na koncertu, zame prav, sem imel neizpodbitno vero. Njihova konstantna proksimiteta do stanj ekstremne stiske, odtujenosti, iztrošenosti, paranoje, psihoz in halucinacij, ki pogosto objestno ter na visokem drobovnem in umetniškem nivoju prehajajo med notranjim in zunanjim v fagocitiranju družbenega, izoliranega in introspektivno nedosegljivega, pa me je nelagodno opominjala na vlogo, ki jo je njihova mojstrovina No Love Deep Web zame imela nekaj časa nazaj. Tamkajšnje večplastne afirmacije in obenem porazne vdanosti v ekstremna psihična nihanja prek sikajočega 808 hladu so bile takrat edino, kar me je senzorično dosegalo in mi omogočilo korak z duševnimi motnjami nekaterih ljudi v neposredni okolici. Sem torej znova namenjen v podobno žrelo? In česa se pravzaprav bojim, ko se v njem tako ali tako že nahajam? Torej – gremo, Dear Bottomless Pit.

V začetku še redko poseljena, nato pa naglo polneča se Tvornica Kulture je s pravšnjim stopnjevanjem napetosti, vzklikanja, nestrpnosti ter vseh ostalih sestavin koncerta tovrstne razvpitosti in obsega nakazovala, da bo tisti večer težko šlo kaj narobe. Death Grips so trenutno na višku potentnosti – zgolj rahlo odmaknjeni od neprilagojenih matric in destruktivnih izpadov, o katerih nas je dosegel glas v obdobju No Love Deep Web ter s popolno kontrolo nad tem, kar počnejo, ne da bi to pomenilo ošibitev ali izpraznjenost. Z izborno setlisto in optimalno razporeditvijo partov med vse tri člane - kuščarskega mojstra ceremonije MC Rida, ki si ta naziv nedvomno zasluži; izrednega Zacha Hilla, čigar akustični zven bobnov je sicer namenoma potopljen v predirno in basovsko udrihanje, a sta njegova energija ter njegov kljub temu dobro slišan in občuten prispevek hrbtenica skupine; ter osredotočeni in no-bullshit sprožitelj in krojač elektronskega besnenja Andy Morin.

Nekoliko presenetljiva izbira Whatever I Want (Fuck Who's Watching) z rahlo spregledane Government Plates za otvoritev koncerta se je izkazala kot odlična, mračna in grozeča popotnica performansu, ki je sledil. Performansu, ki je bil tako smrtno resen, osredotočen in energetsko predan, kot je to krvava intenzivnost Rothkovega platna ali blazneči pritisk javljanja-z-roba-smrti poem Alejandre Pizarnik. S to razliko, da je to platno, to blazno poemo, udarce, temo in svetlobo prejemala razgreta in nabito polna dvorana teles v nasilnem, a solidarnem moshpitu širokega seizmičnega dosega. Ljudem se je preprosto trgalo, in če si si ga želel, se je zdelo, da so ti podtalna vrata v to doživetje kačjega karakterja široko odprta. To je tiste vrste stekleno-oka predanost, ki ne usahne niti za požirek vode, »​hvala«, ali uglaševanje kitare, čeprav slednjih pri Death Grips v živo ni ... A saj veste, na kaj namigujem.

Intenzivnost je bila osupljiva že od samega začetka, obenem pa se je mojstrsko stopnjevala oziroma se širila in je prevevala. Po prvem od velikih hitov Get Got in sledečim ubijalskim System Blower je preko srhljive Inanimate Sensation s plate The Powers That B postalo še bolj jasno, da smo priča nečemu, kar je res brezčasno true v več koncentričnih tradicijah - rock'n'rollu, punku, undergroundu, brezčasnih okultnih masovnih glasbenih ritualih, notranjem tripu, beatniško raperskemu babelu.

Močni kosi so si sledili drug za drugim in celotno dogajanje v smrtnem primežu Death Grips je omogočalo neko posebno vrsto eskalacije brundanja in petja. Rečeš si: »fuck it, now I can't quit, will never be the same«. Kar se najprej začne kot prismuknjeno pritegovanje znanim vižam in refrenom, se stopnjuje do kričanja, ki ti omogoča, da šele najdeš svoj glas, ki ni samo sledenje, temveč že mejno glosolalično blaznenje odprtega grla. Grla in grl, ki so lahko odprta v vse smeri in nikamor, ki lahko zevajo le sama vase ali v željo použitja vseh ostalih. Počasen izbruh postopne okupacije vse večjega deleža človeka z divergentnimi rezultati, ki se trgajo skozi začasno živeto kolektivnost, ki bo znova postala kompleksnejša in bolj neznosna takoj, ko neposredni udar potihne.

V teh ozkih časih, ki se radi skrivajo za krinko eksperimenta in lažnih ekstremov, ni vseeno, na kaj nori tolikšna masa ljudi. V primeru Death Grips to niso le podtalni in vešče kontrolirani tokovi basovskih glasb, hip hopa in splošne beats kulture, temveč tudi izleti v kaotično vrtinčenje in manično udarjanje, ki je sorodno intenzitetam drugih pomembnih odklonskih glasb in ki res povzroči razliko. Moshpit, ki se kot stroboskop bliska ob udaru Hot Head ali You Might Think He Loves You for Your Money but I Know What He Really Loves You For It's Your Brand New Leopard Skin Pillbox Hat, je pač že sam po sebi posebna situacija, v kateri je na nek način končno vse prav. Tako kot ugotovitev, da je, kot se je v svojem prispevku izrazil Borja Močnik, »lep del publike njihova besedila nasičene paranoje poznal na pamet«. In jih namesto kakšne druge preproste debilane vztrajno tulil na ves glas.

Seveda je na koncu udarila giljotina, nas popeljala do končnega izbruha, vendar nas je, zvesto naravi stvari, za seboj pustila tudi oddvojene. Tesnoba ostaja nerazrešena, odtujenost nezmanjšana, katarze varljive, a udarci, tokovi in pričevanja so bili močni - vabijo nas, naj se v brezdanjo jamo pogosteje potopimo namenoma.