Klub Gromka, 12. 9. 2016

Včasih iz imena stvari, na primer neke glasbene izvedbe, hitro nastane razlikovanje, na primer do zvočne umetnosti. Razlikovanje, ki bi se brez besedovanja, brez imena zdelo prisiljeno. Morda pa različne besede razlike šele izpostavijo – a v tem primeru mora o tem pričati vsaj še neka izkušnja. Tu seveda ne gre za splošno resnico, ki bi nam pomagala osvetliti in razumeti neko preteklo koncertno izkušnjo. Pomaga pa začeti z neko razliko. Newyorška vsestranska glasbenica, komponistka, zvočna umetnica in performerka Andrea Parkins jo namreč v svojem delu prestopa oziroma, kot radi rečemo, v svojem delu pač združuje celo vrsto praks, med katerimi je tudi improvizacija. In ker se je vaš tokratni recenzent na ponedeljkovo Defonijo pripeljal z nekega drugega zvočnega dogodka v nekem mestnem tovarniškem kompleksu, se je tekom celotnega večera lahko večkrat povprašal ravno o tej razliki, potegnimo jo površno - med zvočno umetnostjo in improvizacijo.

Tisti drugi, zgodnejši performans je namreč svojo pripoved  v zvoku izpostavil na način, da si prvič ni dovolil improvizacije na licu mesta in drugič poslušalcem ni dovolil prostega gibanja, češ zvok je pač resna stvar. Da je zvok resna stvar, je jasno tudi tokratni defonični Andrei Parkins, ki pa je morala občinstvo prikovati na stole s precej manj otipljivimi sredstvi. Andreo Parkins smo v ponedeljek lahko opazili v stalnem gibanju med računalnikom, priložnostnimi zvočili in okrancljano harmoniko. Ustvarjeni prehodi so variirali do glasnega dromljanja, ki je skozi rabo harmonike nekako prelomilo njen nastop, a je ta vseeno ostal zavezan odprtosti in nedoločenosti. Zadnje znotraj improvizacije velja za vrlino, a sproža tudi vprašanja glede rabe zvoka in razlogov za na odru izvršene odločitve. Vprašanja tipa zakaj tu taka jakost zvoka in čemu v naslednjem trenutku pobegniti k drobnim šumom ter še čemu analogna pomagala ob računalniški modulaciji morda izhajajo iz predsodka, da bi moralo imeti v takšnem komponiranju vse svoj razlog. Seveda ni treba, da ga ima, a vsaj recenzentu je ravno zaradi tovrstne nejasnosti prvi del večera ostal enostavno nedostopen.

Mnogo laže je bilo tokrat dojeti improvizacijo v skupinski formi in znotraj določenega, v tem primeru jazzovskega idioma. Atomic so nam že znana peterica s čvrsto skupinsko tradicijo, skupaj pač igrajo že več kot desetletje. Edina kadrovska rošada v vsem tem času je bend doletela ob zadnjem posnetku Lucidity, ko je Nilssen-Lovea nadomestil mlajši in dostopnejši Hans Hulboekmo, ki v Atomic znotraj igre, močno prežete z bopovskimi momenti, vzdržuje energičen tempo sicer ne povsem in vedno bopovske igre. Atomic so ustaljen kolektiv, ki obvlada odprto formo, a se umešča na presečišče določnejših jazzovskih tradicij, od koder plete svojo »na-mestu« komunikacijo. Pretekli ponedeljek so igrali aktualen material, ki je sedmim skladbam z omenjene Lucidity dodal nekaj še ne zabeleženih kompozicij. Te so uravnoteženo peljali med udarnimi in bolj abstraktno odprtimi deli z ustaljenim, a ne zabetoniranim zvokom. Ob swingajoči ritem sekciji sta dva pihalca očitno že dovolj za nekakšen mini-orkestrski zvok. Na primer ko Ljungkvistovo melodično linijo dopolni Broojeva razuzdana trobenta, pianist pa tudi v nežnejših kompozicijah ne varčuje z oktavami in gostoto.

Ob kontinuiteti švedsko-norveške zasedbe in več različnih priložnostih, ko smo jim lahko prisluhnili tudi na domačih odrih, je bil koncert nekako pričakovano dober. Atomic morda ne ponujajo svobodnjaške eksplozije, a ob tako dolgostoječi zasedbi, ki se kljub igri znotraj idioma ne zaustavlja ob melodičnih obrazcih ali okostenelih ansambelskih vlogah, se lahko njihove vitalnosti le veselimo.