Arena Stožice, 14. 5. 2017

Skupine, še posebej zelo uspešne skupine, s časom razvijejo vzorec, po katerem nastopajo. Turneje so dolge, glasba s časom postane tudi posel, nastop predstava z vnaprej določenim dramaturškim tokom. Emocija je kontrolirana. Veliko je utečenih procesov in procedur, zelo podobno kot pri neki korporaciji. Ko bend vsako ali vsako drugo noč nastopa pred 10.000 ljudmi, in ko zanj dela petdeset, sto ali več ljudi, je malo prostora za nepredvidljivo.

Depeche Mode so ena izmed največjih pop rock skupin od osemdesetih let dalje. Njihova mešanica sint-popa, new wave-a, pristne navezanosti na blues, vere v elektroniko in ljubezni do diska, predstavlja prepoznaven slog, ki hkrati premore umetniško avtonomnost in tržno odmevnost.

Njihova turneja ob novem albumu Spirit je gigantska. Najprej Evropa – 32 mest in 21 držav - nato pa ZDA. Vse do konca oktobra, naslednje leto pa še drugi krog po planetu. Ta tempo je treba zdržati ter fizično in čustveno nadzorovati. Ljubljana je bila peti datum na turneji. Kot suvereni profesionalci so Depeche Mode pokazali, kako upravljati s koncertom, kako voditi občinstvo in kako se zadrževati.

V središču koncertne predstave, v kateri z osnovnim triom Depeche Mode nastopata še bobnar in basist, je Dave Gahan. Dave je center njihove predstave, fokus pozornosti občinstva in srce koncertne izvedbe glasbe. Andy Fletcher je neopazen - kot da ga ni. Tretji član benda, Martin Gore, stoji na Gahanovi desni. Po eni plati šarmira s fetišističnim izborom kitar, po drugi pa zagotovi najbolj plehek moment, ko sredi koncerta zapoje A Question Of Lust.

Od tega trenutka dalje gredo stvari samo še navzgor. A vendar šele v zadnji četrtini koncerta, ko Depeche Mode stopijo na plin, nastop prestavijo na višjo emocionalno raven in ustvarijo čustveno izmenjavo, ki bi si jo občinstvo sicer želelo že od samega začetka. Zelo, zelo lepo napolnjene, ne pa tudi razprodane Stožice so bile skupini pripravljene hrano polizati z dlani že od samega začetka, vendar Depeche Mode niso bili pripravljeni spustiti se v tako intimen odnos. Dave Gahan je sicer plesal in se vrtel po odru malo v slogu Freddyja Mercuryja, malo v slogu stalnega gosta Studia 54, mahal proti občinstvu kot nekdo, ki je videl dovolj nastopov Micka Jaggerja, šele proti koncu prvega več kot uro in pol dolgega dela pa je izkoristil tudi dolgo modno stezo, po kateri se je lahko približal občinstvu in ga spodbudil k mahanju z rokami. V samem zaključku je skupaj z Gorom, ki je vendarle močneje prijel kitaro, ponudil mesnati izvedbi I Feel You in Personal Jesus.

Koncert, s katerega je težko oditi nezadovoljen. Po drugi strani pa to ni glasbena predstava, ki bi nekoga zares lahko odpeljala na drugo stran. Tako kot sami Depeche Mode, med popom in rockom.