Gala Hala, Ljubljana, 24. 8. 2017

Ko smo se nekje na začetku poletja prvič soočili z multimedijskim projektom Still Life domačega glasbenika, ilustratorja in grafičnega oblikovalca Žige Aljaža, je tega ovijala tudi razmeroma velika količina spremnega konteksta. Besedila so skozi polresne, emojijev in znakovnih eksperimentov polne orise hkrati namigovala tako na ambicioznost kot aktualnost projekta. K slednji je očitno stremela tudi prikupna minimalistična naslovnica, ki je jasna v navezavi na estetike sodobnega internetnega podtalja. Ta pa deluje tudi skozi igriv ter inovativen trik osrednjega in verjetno najatraktivnejšega elementa projekta; to je chatbot, ki nam skozi zabavno spletno interakcijo predstavlja linke do komadov, videov in gifov, ki sestavljajo Still Life.

Vse skupaj se je torej pred četrtkovim večernim dogodkom zdelo precej obetavno. Že zgolj zaradi zanimivo zastavljenega koncepta, pa tudi, ker je tistih nekaj zaenkrat izdanih komadov vsaj za naš prostor delovalo razmeroma sveže. Zanojzani ambienti, zadržani raztreščeni beati in živahno zmanipulirani sintetični zvoki jasno črpajo iz aktualnih tokov pri nas zaenkrat še presenetljivo odsotnega spletnega podtalja. Prvinam tam najdenih trendov pa je tu občasno dodan še naveličano melanholičen vokal, ki je vsaj na posnetkih večinoma prevlečen z dovolj efekti, da se smiselno vklopi v glasbeno celoto. Slednja deluje toliko zanimivejša tudi zaradi vsega omenjenega širšega konteksta, kar je zgolj pripomoglo k dejstvu, da smo se na zadnji tosezonski Domorodni četrtek odpravili s precej izdelanimi pričakovanji.

Nekaj čez deseto zvečer je lepo zapolnjen letni vrt Gala Hale preplavilo ambientalno sintovsko donenje, ki je pozornost zbrane publike usmerilo k odru. Na njem se je poleg Žige Aljaža in nekako neizkoriščenega platnenega rekvizita, pojavil še kitarist Matic Žgur, ki je puste sintetične ambiente prvih dveh komadov pospremil z brenkanjem emotivno barvanih akordov. Tem pa je bil dodan še resigniran in v živo precej suh vokal, v katerem smo vsake toliko lahko razbirali razno osebno-izrazno simboliko. Tak tradicionalneje naravnan kantavtorski pristop, ki Aljaža očitno spremlja še iz zaedbe Loudspeaker Alliance, v kateri je sodeloval, se je pravzaprav vlekel skozi celoten nastop. Razmeroma svež zvočni pristop, kakršnega spremljamo ob njegovih posnetkih pa je žal s tem nekoliko razvodenel.

Slišali smo nekaj sicer zanimivih in obetavnih ritmičnih poskusov ter sočnih plastenj sintetičnih zvokov, ki pa so se prepogosto iztekli presenetljivo hitro in odrezavo ter nato skozi tišino nerodno prešli v naslednji komad. Poleg tega je Aljažev vokal v živo igral veliko izrazitejšo vlogo kot na posnetkih, s čimer se je korelacija s sodobnimi internetnimi žanri hitro izkazala za precej vprašljivo tako v konceptualnem kot tudi v zgolj zvočnem smislu.

Prej kot sodobne tokove internetnega podtalja smo zaznali vzporednice s trip-hopom ali sodobnimi sintetičnimi manifestacijami new wave in post-punk sentimentov. Te pa je mogoče razumeti kot ideološko nasprotne večini sodobnih internetnih gibanj. Predvsem zaradi njihovega nanašanja na ustaljene koncepcije eksplicitnega avtorstva, kakršne večina aktualnih spletnih gibanj bolj ali manj zavestno prevprašuje.

V tem oziru je Still Life torej omejen ravno z okoliščinami lastnega nepreizprašanega avtorstva, zavoljo katerih projekta ne moremo zares razumeti kot ideološko učinkovitega znotraj miljeja sodobnih internetnih glasb. Prej deluje kot do neke mere s sodobnimi internetnimi trendi navdan in širjen projekt, ki pa še vedno operira znotraj starih klasičnih paradigem avtorstva. Na enak način simptomatičen je bil tudi zaključek nastopa za katerega se je Žigi na odru pridružil še MC Grega Jakhel Kolarević, s katerim tvorita duo Buraza, in skupaj sta nato simpatično zajebantsko odigrala dva, sklepamo, na internih forah utemeljena kvazi hiphoperska komada, ki s projektom Still Life nimata očitne povezave in sta tako predvsem prispevala k zmedenosti celotnega nastopa.

Kmalu po zaključku koncerta na Letnem vrtu pa smo se preselili še v notranjost Gala Hale, kjer si je DJ Faksori postopoma vzpostavil kontekst za nonšalantno plasiranje tako domačih kot tujih hitov in skritih biserov popularne glasbe osemdesetih, devetdesetih in zgodnjih dvatisočih. Ob nekakšni relativizaciji dobrega in slabega okusa so meje med poloma postale arbitrarne, kritična distanca pa razorožena. Faksori nas je izpostavil denimo psevdo-klubskim odvodom Alfija Nipiča ali pa Thrillerju Michaela Jacksona nad katerim se je vrtel vokal komada Safari domačih mojstrov (samo)ironije Matter.

Danes so vse številčnejše plasti ironije postale nepogrešljiva komponenta znotraj praktično vsake aktualne subkulture in Faksorijev pristop k DJ setu lahko vidimo kot logično posledico. A v danem kontekstu tovrstna selekcija vseeno premore tudi določen subverziven potencial, saj nas pravzaprav sili k refleksiji mnenjskih krogotokov ter analizi vzpostavitve poslušalskih in družabnih kontekstov. Obenem pa ravno na ta način omogoča tudi indiferentno predajo takoimenovanemu trashu - oziroma raje … guilty pleasure-ju in sicer potencialno problematičnemu retro sentimentu.

A tovrstne predaje in refleksije ali analize je že okoli pol druge ure, po intenzivnem zaključnem nojzu, presenetila tišina in nas prisila lastno ironijo ironično odnesti domov.