Kino Šiška in Gala hala, Ljubljana, 7. in 8. 7. 2021

V sredo, 7. julija, smo se udeležili še enega koncerta v okviru 37. edicije mednarodnega festivala Druga godba. Katedrala Kina Šiška je bila rezervirana za kultnega hrvaškega glasbenika Darka Rundeka, ki že nekaj let ustvarja s svojo zasedbo Rundek & Ekipa. 

Člani zasedbe so seveda Darko Rundek kot vokalist, tekstopisec in kitarist, basist in spremljevalni pevec, Roko Crnić, znan tudi kot vodja zasedbe Porto Morto, multiinštrumentalistka Ana Kovačić, najnovejša članica, ki se je na nastopu lotila saksofona, kitare, ukulel in klaviatur, trobentač Igor Pavlica, kitarist in bobnar Silvio Bočić ter vibrafonist in tolkalist Miro  Manojlović. Predvideno je bilo, da ob Rundeku & Ekipi nastopi tudi domača zasedba Katalena, katere koncert je žal prestavljen na 7. oktober. 

Predvidevamo, da Darka Rundeka ni treba posebej predstavljati; na valovih Radia Študent se tako njegova novejša kot starejša glasba redno predvaja. Specifično tista, ki jo je ustvarjal v zasedbi Haustor, vodilnem bendu nekdanje novovalovske zagrebške scene. Sam Rundek, po izobrazbi in poklicu gledališki režiser, svoje nastope dojema kot neke vrste performans. Tokrat je zanj dramaturško uporabil posebne kostume, toge, obenem pa se na trenutke občinstvu ni predstavljal le kot vokalist, temveč interpret, še posebej takrat, ko je recitiral poezijo ali z glasbo v ozadju pripovedoval zgodbe. 

Glede samega nastopa pa je pravzaprav težko biti kritičen; karkoli bi rekli, bi lahko zvenelo patetično. Dejstvo je, da gre za zelo izkušenega glasbenika, ki ima za seboj ogromno dela in je zelo profesionalen ter ve, kaj počne. Prav takšna je tudi Ekipa; vsi njeni člani so v procesu nastopa vsaj enkrat zamenjali inštrument in okušali glasbilo nekoga drugega. Treba je poudariti, da je Rundek znan po dajanju priložnosti mlajšim glasbenikom; tako ga je v Zagrebu možno pogosto srečati v baru Vinyl, kamor hodi poslušat nove glasbenike in iskat potencialne sveže obraze hrvaške kantavtorske scene. Ta pristop se je izkazal tudi na tokratnem koncertu, ko je v številnih primerih oder prepustil mlajšim članom in jim pustil, da vodijo zgodbo, sam pa jih je opazoval s strani. Z duhom in telesom se je tako postavil v ozadje, kar je vidno tudi na Brisanem prostoru, lani izdanem albumu zasedbe, na katerem je avtor nekaterih skladb Roko Crnić. Tako se je prvič od razpada skupine Haustor zgodilo, da Rundek ni sam napisal vseh skladb.

Koncert je bil razdeljen na dva dela, in sicer je bil prvi del rezerviran za skladbe z albuma Brisani Prostor. Skladbe so potekale zelo nežno in prefinjeno ter z jasnim občutkom za organizacijo. Zdelo se je, da glasbeniki skrbijo za to, da bo vsak ustvarjeni zvok dobro premišljen ter da bo pristajal k določenemu momentu in prispeval k zaokrožanju atmosfere. Ta je sicer bila zelo dramatična in je od nas terjala osredotočenost. Predstavitvi plošče je sledila pavza, ki ji je sledil glasbeni material z Rundekovega ustvarjanja v Haustoru. Bili smo priča najbolj znanim hitom, kot so Šal od svile, Uzalud pitaš in Ja bi mogo da mogu. Ta del koncertnega večera pa je na noge dvignil večino publike, ki je zaplesala skupaj z zasedbo, in čeprav se je na začetku, še posebej z dramatičnim uvodom, to zdelo nemogoče, je na koncu izpadlo zelo naravno in sproščeno.

Tretji festivalski dan letošnjega, nekoliko raztresenega programa 37. festivala Druga godba je prinesel dva koncerta na letnem vrtu metelkovske Gala Hale, oba v duhu mešanice glasb azijskega kontinenta in zahodnih glasbenih pojavov. V četrtkovi večerni sopari se je na odru obetala kombinacija koncerta Elahe Soroor z bendom Kefaya ter nastop hrvaške uspešnice – istrskega benda z imenom nemanja. Soroor je tudi za razmere Druge godbe precej veliko glasbeno ime, je ena izmed najbolj znanih glasbenih akterjev v afganistanski diaspori in verjetno najprepoznavnejša glasbenica perzijsko govoreče afganistanske etnične skupine Hazara. Verjetno ni treba posebej poudarjati – položaj afganistanskega človeka že kakšna dobra tri desetletja ni rožnat, a še globlje v brezno življenjskih nemilosti pade afganistanska ženska, pevka. Na usodo mnogih afganistanskih umetnic je Elaha Soroor opozarjala že v času, ko je delovala v svoji domovini, pred podobno usodo je bila primorana na Zahod prebegniti tudi sama in na tovrstno dogajanje opominja tudi v zdaj že nekajletnih sodelovanjih z angleško zasedbo Kefaya, s katero je nastopila tudi na letnem vrtu Gala Hale. 

Soroor v glasbo prispeva zgodbe afganistanskih mater, ki pogosto odražajo tegobe življenja v izredno konservativnih okoljih, a univerzalno, prikrajšano izhodišče ženske slika tudi vzporedno, v deklarativno enakopravno zahodno družbo. Blagozvočno sinergijo ob Elahinem prodornem, prezentnem vokalu tvori tudi imenitna inštrumentalna spremljava benda Kefaya, katerega zvok so poznavalci folkovskih izrazov opredelili kot internacionalni hibrid med svetovnimi glasbenimi tradicijami na eni in prodorno sodobnostjo, zasidrano v glasbi 21. stoletja, na drugi strani. Ob gonilnih silah projekta – klaviaturistu in basistu Alu MacSweenu ter kitaristu Giulianu Modarelliju zasedbo tvori še Joost Hendrickx, ki s presenetljivo lahkotnostjo drži niti ritmične igre. Kefaya je tako za Soroor pripravila performativno zadržan, pa vendar v zvočnem smislu izjemen teren, sestavljen iz drobcev tradicij Srednjega vzhoda, nekaj prvin jazzovske in novojazzovske fuzije, celo reggaeja in duba, in ga s tem, ko se je koncert po slabi uri približeval svojemu koncu, tudi primerno stopnjevala v intenzivnosti. Ob samem koncu in bisu so glasbeniki postajali vse manj krotki, vse bolj sproščeni, primerno pa se je na omenjeno odzvala tudi publika na letnem vrtu Gala Hale. Seveda je glavno besedo in večino pozornosti zasluženo dobila Elaha Soroor, njen praktično brezhibni vokal je rezal somračno soparo, peljal po oddaljenih svetovih, s posvetili in razlagami posameznih skladb pa nam je zasedba predstavila zgodbe naših mater.

Če je bil nastop Elahe Soroor in Kefaye prijetno presenečenje in se je publika z nastopajočimi dobro ujela, poplesovala in ob zaključnem višanju tempa preklopila v višjo prestavo, pa je, roko na srce, sledil nekoliko manj navdušujoč koncert hrvaške zasedbe nemanja. Bend ima imenitne nastavke – za seboj ima dva izjemna, tudi na naših valovih dobro sprejeta dolgometražna albuma, predstavil se je v obliki kvinteta bobnarja, perkusionista, basistke, klaviaturista in kitare idejnega vodje – Luke Šipetića, odetega v dolg, črn plašč in nenavadno visok klobuk. Vse to je napovedalo čarobni zvarek, v katerem brbotajo funk, kamboški psych, anatolski rock in hrvaški besednjak. Kot v nekakšnem sprehodu, transu, ki je peljal po njihovem repertoarju, se je kvintet skoraj nekako odsotno, v primerjavi s predhodnim bendom tudi z nekoliko slabšo zvočno sliko, predstavil publiki v Gala Hali, ta pa se je odzvala z vzpostavitvijo distanciranega plesišča. Kot zasedba je nemanja delovala sproščeno, gotovo izurjeno in izvežbano, a njihovemu nastopu je manjkalo dinamike, preobratov, kljub očitnim momentom improvizacij je bilo slišati vse preveč repeticije in neskončnega ponavljanja motivov, fraz in skic, solaže posameznih glasbenikov so bile kanček preveč predvidljive. 

Morda je naštetemu botrovala utrujenost članov benda, morda tropska sopara, a vendarle je treba priznati, da je nastopu nemanja nekaj malega zmanjkalo. Dekle in fantje so sicer uro in pol brez dvoma dobro pržili, a nekako niso uspeli izstopiti iz okvirjev repeticije in že omenjene odmaknjenosti, zamaknjenosti. Tretji festivalski dan je torej prinesel dve zelo solidni koncertni izkušnji, a pustil občutek, da nekaj fali.