Layerjeva hiša, Kranj, 5. 11. 2020

V četrtek, 5. novembra, smo se ponovno zbrali pred ekrani in v udobju svojega doma poslušali še enega v nizu koncertov, pripravljenih v okviru Dvocikla - intimnega večera, ki se odvija v prostorih Layerjeve hiše v Kranju. Tokrat ni šlo za klasičen koncert, temveč pripovedovalski performans, pri katerem sta moči združili Zvezdana Novaković - ZveN in Ana Duša. Obe umetnici sta v projekt stopili več kot povedne izkušnje. Zvezdana Novaković, vsestranska glasbena ustvarjalka in performerka, ki se v svojem ustvarjanju sprehaja po poti od etno podeželja pa vse do glasbenih pokrajin, ustvarjenih za gledališke odre. Ana Duša je ljubljanska pisateljica, korepetitorka in dramaturginja ter nekdanja sodelavka Radia Študent, na katerem je soustvarjala v pripovedovalskem kolektivu Za 2 groša fantazije. 

Moramo pa poudariti nevprašljivo individualnost samega koncepta Dvocikel, zaradi česar ga tudi obožujemo, saj gre za dogodek, ki združuje domače umetnike in jih tako prisili, da skupaj ustvarijo nekaj novega, kreativnega in včasih tudi absolutno nepričakovanega, kot je bilo obveljalo tudi prejšnji četrtek. Vendar ni bilo nepričakovano, da so v Layerjevi hiši za sodelovanje izbrali prav ti ustvarjalki. Obe se namreč ukvarjata z umetnostjo pripovedovalstva, ta pa gre z roko v roki z etno konceptom, ki je v jedru Zvezdaninega glasbenega okusa in izraza. Presenetili so nas glavna tematika koncerta, sama kompozicija dogodka, kot tudi sposobnost izvajalk, da podajata drugačen pogled na pojmovanje same glasbe oziroma brišeta njene meje z literarno umetnostjo. Pa počasi začnimo!

Osrednji motiv tokratnega večera je bila Smrt. Zgodba se je začela z nežnimi takti Zvezdanine harfe, ki se jim je zelo hitro pridružila Ana s pripovedjo o vinarju Boštjanu, ki je prevaral gospo Smrt, zaradi česar je ta začela obiskovati ljudi brez kakršnegakoli reda in najave, ki ju je upoštevala prej prej. V pripovedko se je Zvezdana ob harfi vključila tudi s svojim glasom, ki pa je ves čas ostajal v ozadju. Prvi del performansa je zaznamovala vedra atmosfera, predvsem zato, ker harfa, atmosfersko mišljeno, ni sledila temnemu okolju zgodbe. Situacija se je nekako spremenila v drugem delu koncerta, ko sta se umetnici osredotočili na resnične zgodbe tistih, ki so bili obsojeni na smrt, in njihove zadnje izpovedi. Za to priložnost se je Zvezdana posvetila sintesajzerju in njegov zvok ter obenem svoj glas popestrila s sintetizatorjem, ki je izvedbi dal drugačno, temačnejšo, predvsem pa dramatično dimenzijo. Servirala nam je zelo razpršen zvok, ki je ustvarjal grozljive občutke, hkrati pa je bil zelo vesoljski in je asociiral na proces prehoda v drugo ero življenja oziroma smrt. Ana je medtem govorila o različnih načinih ubijanja obsojencev na smrt, ki so se v zgodovinskih obdobjih spreminjali. Opisovala pa jih je natančno in na trenutke težko poslušljivo. 

Pripovedka se je končala zelo čustveno, pri tem pa so se pod umetničinimi nogami pojavili posnetki rojstnega dne na videokaseti. Poudarek je bil na čustveni povezanosti med družinskimi člani, precej na tem, da ima tudi tisti poredni del človeštva osebe, ki jih ljubijo. Tu predvidevamo, da sta umetnici želeli izpostaviti empatijo do oseb, ki so zaradi nekaterih nehumanih dejanj končale s smrtno kaznijo.

S pomočjo besedil se je čez koncert vlekla močna družbena kritika. V sodobnih časih lahko ničelno dozo empatije vidimo pri vprašanju migrantov. Umetnici pa se osredotočita na vprašanje obstoja ali neobstoja empatije do oseb, ki je v samem trenutku zločinskega dejanja verjetno niso imele niti trohice. Celoten koncept oziroma združitev ZveNa in Ane Duše je tako zamišljen kot neke vrste posmeh današnji družbi, v kateri vsi skrbimo zgolj zase, pri tem pa nimamo sočutja za druge. To sporočilo razberemo predvsem iz njunih zgodb, v katerih so protagonisti vedno ljudje, ki smrt uporabljajo za negativne namene, kot orodje za poškodovanje drugega. 

Tretji del koncerta je bil tematsko in atmosferično podoben prvi zgodbi. Posebej zanimivi so bili trenutki, ko se je ZveN oglasila s svojim popevanjem prav tedaj, ko se je Anina zgodba začela zapletati, kar je ustvarilo nadvse pravljično ozračje. Posledično je bil celoten koncert poln protislovij, ko so temačne pripovedke spremljale zelo igrive melodije.

Koncert je trajal okvirno 40 minut - med poslušanjem in opazovanjem nasmejanih obrazov ustvarjalk pa je čas tekel zelo hitro. Po navadi se recenzije pretočnih koncertov končajo ali se vsaj v nekem delu dotaknejo povedi “jao, škoda, da tega nisem mogel poslušati v živo”. Tokrat se bomo tej trditvi kar izognili. Seveda, če bi koncert poslušali v živo, bi omenjene zgodbe doživeli globlje, k čemur bi pripomogli tudi zvoki harfe. Po drugi strani so nas Zvezdanine in Anine literarno-zvočne zgodbe tako hipnotizirale in pritegnile, da sploh nismo imeli časa, kot tudi ne potrebe, da bi jih primerjali z imaginarno verzijo poslušanja v živo, kar pomeni, da je bil koncert več kot uspešen.