Mednarodna konferenca računalniške glasbe in festival zvočnih umetnosti Earzoom 2012

Pretekli teden se je izteklo ljubljansko gostovanje mednarodne konference računalniške glasbe, ICMC, v organizaciji zavoda IRZU. Pri tem ostaja dejstvo, da je šlo za konferenco in ne festival, precej očitno. Množica profesorjev, tehnologov, a tudi skladateljev in umetnikov, je zasedlo več ljubljanskih prizorišč, kamor je zašla zgolj peščica lokalnih obiskovalcev.

Tukaj ne moremo presojati izvirnih motivov in učinkov tovrstne institucije, ki se že vrsto let odvija na izbranih prizoriščih po vsem svetu. Lahko pa rečemo, da je bila ljubljanska izvedba manjša posebnost. Če konferenca navadno poteka kot akademski dogodek, pa je letos prvič potekala v organizaciji zavoda IRZU, ki pa se v mali sestavi posveča predvsem sodobni zvočni umetnosti skozi produkcijo, performanse, predavanja, delavnice in lasten festival EarZoom. Ob pomanjkanju tukajšnjih univerzitetnih oddelkov, ki bi za tak dogodek sploh lahko imeli interes, je tako njegova izvedba preostala peščici entuziastov.

Festival EarZoom se je konferenci pridružil bolj obrobno. Tako še nekaj dni ostajata na ogled dve razstavi. V ŠKUC-u si lahko do konca prihodnjega tedna ogledate razstavo Oscilacije, ki v posluh nudi predvsem nekaj izbranih del slovenskih avtorjev s področja zvoka. V galeriji Jakopič pa do konca meseca ostaja razstavljenih nekaj del do nedavnega gostujočih umetnikov. Je pa tako srečanje festivala in konference želelo izpostaviti nekaj vsebinskih vprašanj. Z letošnjo temo se je lotevalo ne toliko tehničnih vidikov umetniške produkcije, kot predvsem njenih lastnih predpostavk. Nosi jo nenazadnje že sam izraz računalniška glasba – namesto iz žanra ali koncepta, je očitno izveden iz orodja. Glasba ali kar umetnost, se tako že v naslovu zdi zgolj nekakšen stranski produkt. Čemu pri tem pripisati večji pomen: Vareseju, Schaeferju, Cageu ali i-phonu? Produkciji ali izdelku, zvoku ali orodju?

Umetnik in teoretik Seth Kim-Cohen je v namene podobnih preizpraševanj po zgledu Duchampove ne-mrežnične umetnosti skoval zaenkrat še nepreveden izraz ''non-cochlear sound''. Cochlea – ušesni polž, ki je bolj ali manj odgovoren organ za prevajanje fizikalnega pojava v slušni vtis. Kot je pojasnil Cohen sam v enem zanimivejših predavanj v okviru konference-festivala, mu gre predvsem za premik od fetišizacije zvoka, kakršno je povzročilo uvajanje novih tehničnih sredstev za prenos in obdelavo zvoka vsaj od musique concrete dalje, k njegovi ponovni konceptualizaciji. Ali, s kratko interpretacijo: če v 20. stoletju glasba od tonalne organizacije v času preide k produkciji zvoka in zvočnosti, se delo skladatelja poslej spoji z delom zvočnega inženirja. Rezultat pa je ravno osredotočenje na razvijanje raznih programskih orodij ter novih instrumentov. V čem pa je njihovih novosti deležna sama umetnost? Tako je na primer kar nekaj koncertnih dogodkov v okviru lanskega festivala EarZoom spominjalo bolj na nekakšne prezentacije orodij.

Ob nepregledni množici letošnjih dogodkov v okviru konference-festivala pa smo lahko tudi bolj optimistični. Res je, da se je vrsta kratkih koncertov na relacijah Španskih borcev, Kina Šiška in Menze pri Koritu raztezala od akuzmatičnih predvajanj ali koncertov z novimi elektronskimi instrumenti. Ob tem se je bilo mogoče predajati lepemu, estetiziranemu in mnogokrat ambientalnemu nojzu, užitek katerega je bolj ali manj primerljiv z užitkom klasičnih koncertov, kjer se ob dodatku vrhunskega ozvočenja lahko predajamo prijetni zgodbi kompozicije. Temu se je izognila vrsta izvedb, v katere so bili vključeni izvajalci – omenimo lahko na primer pianistko Nino Prešiček ter člane domačega orkestra Slowind, ki mu je pripadel tudi celoten koncertni sklop enega od preteklih večerov. A na drugi strani je vrsta del, ki smo jim bili priča predvsem v manj formalnem okolju Menze, dala izredno igriv pomen interaktivnosti v druženju zvoka in slike. Multimedija je v tem primeru zavrnila golo prevajanje med zvokom in sliko, ter oba združila v igro, kjer je bil sam zvočni del bolj stranski produkt, improvizacija pa zanjo zgolj pomožno ime. Zaradi obsežnosti programa in njegove dokaj improvizirane izvedbe pa za konec izpostavljamo zgolj dva dogodka.

Zaključek festivala je pripadel bobnarju Christosu Michalakosu, ki je klasični bobnarski set opremil s kontaktnimi mikrofoni in povezal z računalnikom. Vendar s tendenco ohranjanja lastnosti klasičnega bobnarskega seta, ne da bi ta bil zgolj sprožilo za neko elektronsko kompozicijo. Rezultat je bila tolkalska improvizacija, v kateri se je običajnim predmetom, s katerimi sodobni free-jazzovski bobnarji navadno razširijo svoj instrumentarij, pridružila še vrsta dodatnih, zvočnih predmetov. Zaključek festivala se je tako pomaknil proti sodobni improvizaciji.

Na drugi strani pa je eden od otvoritvenih koncertov preizpraševal polit-ekonomske odnose produkcije in dela znotraj glasbe, ki so sicer v večini ostalih del ostali netematizirani. Skladatelj Johannes Kreidler je tako sicer predstavil nekaj delov svojih kompozicij, v katerih poleg klasičnih glasbenikov sodeluje obilica semplov. Vendar je svoje delo Fremdarbeit konceptualno razširil in vanj vključil pogodbene delavce. Indijski programer in kitajski skladatelj sta za izpogajano ceno rade volje pristala na simulacijo njegove glasbe. Ta v kopici vzorčenih posnetkov že tako ali tako postavlja vlogo avtorja v kompoziciji pod vprašaj. Vendar se tokrat temu pridruži vloga avtorja kot delavca, ki je v evropskem kontekstu za svoj projekt preko razpisa plačan kot umetnik, a vanj vključi azijske podizvajalce kot zgolj malovredne obrtnike. S tem pa so v izdelek vstopili tudi konkretni ekonomski odnosi, ki jih sicer poznamo v manj avratičnih produkcijah. Edini madež, ki ga je Kreidler prepustil publiki, je cena za njegovo delo – saj je v njem kot razkriti izkoriščevalec, del evropske tradicije visoke umetnosti, ki je podplačal svoje najemnike, ostal tudi sam.