Klub K4, 30. 11. 2012

Za zaključni večer festivala sonica, ki se je pretekli teden zgostil v nekaj elektronskih koncertno-vizualnih večerih, je napovednik obljubljal vrhunski večer sound-arta, tehna, housa, nojza in nemara še česa. Avtor recenzije se je v njemu sicer tuje področje spustil iz deloma eksperimentalnih nagibov, zato je zmožen za začetek podati le nekaj nemara površnih opazk. Vpričo različno eksploatiranega pojma sound-arta, se včeraj po njegovem mnenju ni bilo potrebno spuščati na področja konceptualne umetnosti. Celoten dogodek, ne glede na morebitne pretenzije, je očitno izpadel kot plesni klubski večer, kar pač ni nenavadno. V resnici je festival stopil v sodelovanje z domačim DJ kolektivom Don't Make New People in klubom k4, ki je zraven pritegnil producenta Jon Convexa. Da je šlo na koncu pri vsem skupaj za DJ večer elektronike, koncertnih nastopov, ki pa so bili še dodatno podkrepljeni s poudarjenimi vizualijami, ni oviralo izrazitega entuzijazma privabljene klubske publike. Dejstvo, da sta se tu pomešala zaželjeni interes za ustvarjalce in projekcije za DJ pultom z zlobnimi plesnimi ritmi, se je tako zdelo povsem naravno, ločnica med klubskim večerom in live-actom pa je padla vsaj tam, kjer je bila najbolj izpostaljena.

Avtor recenzije ima že v osnovi problem z avdio-vizualnimi performansi vsaj tam, kjer spajanje dveh medijev ni povzeto že v zasnovi nastopa in torej presega ugibanja o tem, kateri medij je osnova, kateri pa predvsem njena reprezentacija. Dogodek je zato spremljal diskriminatorno: prednost daje zvočnemu delu. Glavnino programa je otvoril Oli Sorenson aka VJ Anybody, ki se je predstavil z video instalacijo Antimap. Tega pa je pospremil z beati, ki niso sprožili pretiranega zanimanja, zato se pomaknimo k za večino verjetno osrednjemu delu včerajšnjega dogodka.

Gre za pričakovani bristolski dvojec Emptyset, ki se mu je pridružil videast Clayton Welham, tudi sicer pogojno nekakšen 'tretji član' Emptyset. In ne glede na tehnična dejstva tovrstnega sodelovanja, je bil rezultat podvojitve glasbenega dela v sliki nekako 'naraven'. Če na primer vsaj določena konvencija povezuje TV 'sneg' z belim šumom, je sama slika poudarila primitivno sinkopirane ritme predvsem kot motnje, naključja v šumu, ki pa ga Emptyset zvito uporabljata predvsem kot osnovo za svoje snovanje v preseku plesnega in performansa.

Emptyset so tako opozorili na svoj nastop z že kar na začetku močno poudarjenim distorziranim basovskim zvokom, ki bi jih lahko slišali v okviru industrijske temačnosti, če ne bi bili ti povsem izenačeni s hladnimi ritmičnimi prelomi na podlagi belega šuma. Tudi močno ozvočenje je botrovalo temu, da so se kljub občasnemu manipuliranju s hitrostjo ali izmenjavanju 'snega' in 'motnje' na površje prikradli tudi zgolj nakazani ritmi. Hkrati pa je prezentacija Emptyset ravno zaradi tovrstne zvočne dvoumnosti verjetno hkrati opredeljena z okoljem, v katerem se pojavijo, kot lahko to okolje tudi presega, kar poudari vizualni del nastopa. Da se je bilo včeraj le stežka mogoče preseliti v sam zvočni moment in ga spremljati brez plesne udeležbe, pa je treba šteti tudi kot njihovo prednost.

Na včerajšnjem zaključnem večeru festivala sonica je bil enkrat za spremembo Aleš.