Gala hala, 6. 10. 2014

Po tem, ko so Veseli dihurčki novo death metal sezono začeli s septembrskim koncertom Cryptopsy, Disgorge in Jungle Rot, so v Slovenijo takoj za tem pripeljali še švedski death metal paket, ki je vseboval zasedbe Entombed A. D., Grave ter Implode. Kdor sebe s ponosom imenuje ''fan of old school death metal'', tega koncerta pač ni smel izpustiti.

No, ogromno ljudi se žal ni nabralo, čeprav si legendarni zasedbi, kot sta Entombed A. D. in Grave več kot zaslužita igrati v polnem klubu, saj skupaj z zasedbama Dismember in Unleashed tvorijo veliko štirico švedskega death metala. A ne bomo zdaj o tem, zakaj koncert takega ranga ne privleče toliko poslušalcev kot recimo nastop finskih Children Of Bodom ali švedskih Sabaton. Tisti, ki smo koncert obiskali, že vemo, zakaj smo to storili, hkrati pa smo več kot dovolj prišli na svoj račun.

Koncert so odprli mladi death thrasherji Implode, ki črpajo predvsem iz zapuščine, ki so jo še v devetdesetih gradili At The Gates, The Haunted in recimo Carnal Forge ali pa The Crown. Res je, da niso bili toliko dobri kot prej omenjeni veterani scene, a bili so vseeno dovolj prebavljivi, da so nenapisano pravilo - da zadnja leta kultni bendi s seboj običajno privlečejo v večini primerov popolnoma neprimerne predskupine, za katere vemo, da so v paketu samo zaradi tega, ker s svojim finančnim vložkom sploh omogočajo turnejo - spremenili v izjemo. Mlad kvintet je pičil udarno in brezkompromisno, na srečo pa je svoje koketiranje z modernim thrashem in melodičnim metalom spravil na minimum. Dvojni kitarski napad je tako očitno stregel z repertoarjem klasičnih thrash riffov, ki so se le na res redke trenutke uklonili solažam, medtem ko je ritem sekcija s precej dinamičnim bobnarjem v ospredju stvar držala v nenehnem stanju hitrostrelnih in eksplozivnih napadov. Vokalist je tudi bil dokaj divji, iz njegovega grla pa je bilo moč slišati zgolj krike in kruljačino, tako da kakšnega šminkerskega petja tipa In Flames ni bilo zaslediti. Vsekakor bend, ki je kljub dokaj klišejsko zveneči in zgrajeni skandinavski thrash glasbi publiko zadržal znotraj Gala Hale.

In če se je zdelo, da je koncert slabše obiskan, je malce poznejši prihod ljudi, med drugim tudi iz drugih držav, popravil vtis. Kar naenkrat se je klub prijetno napolnil, oder pa so zasedli Grave, možakarji, ki smo jih v zadnjem letu v Sloveniji videli kar trikrat, a pravega švedskega death metala na srečo ni nikoli dovolj. Vokalist/kitarist Ola Lindgren in njegovi sobojevniki so nas popeljali skozi grmeč set komadov iz celotne diskografije zasedbe, ki po zemeljski obli grmi že od leta 1989. Ob zelo dobrem, močnem in jasnem zvoku so štirje jezdeci death metal apokalipse pokazali, zakaj dober riff vedno pelje scat tehnično nadrkavanje milijon kitarskih not v eni sekundi, česar se tako radi poslužujejo moderni death metal kitaristi. Ola in ekipa so poleg tega imeli srečo še z zelo dobrim, verjetno načrtovanim lightshowom, ki je dogajanje na odru še bolj izrazil. Bend je suvereno rohnel iz komada v komad, pri čemer bobnarske topovske baraže niso imele milosti, riffi pa so širili občutek težke in moreče atmosfere daleč v naše duše. Temu dodajte še prekajen in deroč vokal ter setlisto za prste obliznit in jasno vam bo, da so Grave mojstri svoje obrti. Čeprav jim kaka izjava več med komadi ali pa vsaj malo več življenja v nastopu ne bi škodilo.

Za to – živahnost in šus, namreč – pa so poskrbeli Entombed A. D., nekoč znani kot Entombed, a po fajtu med originalnim kitaristom Alexom Hellidom in najdlje prisotnim vokalistom L. G. Petrovom preimenovani v, torej, Entombed A. D. Novo ime, a vsekakor stara moč. Ker L. G. za razliko od svojega starega kamerada ni hotel počivati na lovorikah, so Entombed A. D. posneli album Back To The Front, katerega predstavljajo na tej turneji. A če je na odru novo utelešenje klasičnega imena, potem je jasno, da bomo slišali tudi klasične Entombed komade. In s tem nam je bend tudi postregel.

Resda so te pesmi, ki so se zapisale v zgodovino prek albumov Clandestine, Left Hand Path in Wolverine Blues, ki veljajo za švedske kultne death metal klasike, in pesmi, ki so nastale v poznejšem obdobju, ustvarili neki drugi ljudje, a Petrov in ostali člani vsako pesem odigrajo z velikim spoštovanjem in nadaljujejo to mogočno zapuščino. Entombed A. D. ni ''tribute act'' niti ''nostalgia trip'', komadi pa ob boku novim stvaritvam delujejo kot bratje, ki nikakor nočejo zapustiti svojih mlajših naslednikov v boju za death metal prestol. Ne glede na to, ali smo slišali Pandemic Rage ali pa Eyemaster oziroma Revel In Flesh, smo videli in slišali, da bend misli resno in da se zaveda, da po vsem, kar so storili dobrega in slabega v svoji dolgi karieri, da po vsem tem nek ''half-ass existence'' ni mogoč niti ni sprejemljiva opcija. Poleg odlične setliste, ki je bend na odru držala dobro uro in pol, ter dobrega zvoka, ki je prisotne prisilil v konstantni headbang, smo dobili še pristno in izvirno komunikacijo pijanega vokalista Petrova, ki po koncu koncerta ni hotel dol z odra in je na taistem mestu zadržal še ostale člane, ki so se predali headbanganju, pitju piva in petju kultnega komada In League With Satan, ki ga je klubski DJ predvajal skozi močno ozvočenje. To ni bil zgolj koncert, to je bilo tudi pristno druženje, klubska izkušnja, ki nas je spomnila na čase, ko so koncerti resda bili redki in majhni, a toliko bolj iskreni, spominov vredni in v jajca brcajoči.