Klub Gromka, Ljubljana, 11. 8. 2022

Pretekli četrtek je na Metelkovi v Klubu Gromka in v prostorih Cukrarna bara ter Pritličja svoje odvijanje pričel festival elektronske glasbe, kritične misli in aktivizma Grounded. Letošnja, že šesta edicija festivala predstavlja enega najprogresivnejših in najbolj svobodomiselnih dogodkov, ki zavzamejo svoj prostor na ljubljanskih prizoriščih skoraj vsako poletje. V takšnem okviru je festival tudi letos prevzel osrednjo temo, ki je bolj ali manj prevevala diskurzivni del programa, in sicer temo Odgovornosti.

Čeprav je imel možnost obiskati tudi diskurzivni del, se je recenzent v četrtek dogajanja udeležil v večernih urah na Metelkovi, kjer se dogodek presenetljivo ni odvijal v Klubu Monokel, temveč v Klubu Gromka, ki je ponudil malce več prostora publiki. Za nastop so bili napovedani štirje ustvarjalci, dva DJ seta in dva koncertna nastopa, a je na koncu večer odprla in zaključila le ena od DJ-ev. Estera je najprej publiko zapeljala z odločnim in precej eksperimentalnim setom, ki je mešal več smeri iz grobe žanrske kategorizacije nove elektronike, oziroma postklubske internetne scene, ki pa k sreči ni zahajala v eurodance estetiko, marveč se je držala svojih konkretnih in zares novejših žanrskih smernic. Set je bil sestavljen iz dobrega materiala in gladko izpeljan. S tem je bila publika lepo uvedena v oba naslednja koncertna nastopa. 

Najprej je na oder stopil koči360. Entiteta, kombinacija slav, anime, gabber, squat, trap in nenazadnje tudi metal estetike je svoj koncert odpela z goro vokalne modulacije, podlage so brnele le v podnju Gromke, sekale pa so visoke frekvence perkusije, efektov in naefektiranega glasu. Nastop je bil energičen in poln vložkov popa, ki so ga gnali naprej in množici dajali pogon za ples. A v nobeni točki nastop ni prerasel v nekaj več, kar bi mu dajalo večjo samostojnost v odnosu s publiko, ki je hotela plesati in čutiti base v prsih, se zabavati. Tako je tudi dokaj hitro izzvenel v primerjavi s tem, kar je sledilo. 

Sledeča Evita Manji je v kontrastu s prej opisanim nastopom Koči360 zavzela popolnoma drug prostor, ki je bil veliko večji, kot ga premore Klub Gromka. Nastop je bil enostaven in izrazno močan ter prodoren v vseh pogledih. Manji je bila v temi, publiki je bila vidna kot obris, silhueta, ki se je ob svojih podlagah zvijala in se s premori obračala ob svojem angelskem petju, ki je odzvanjalo v neskončnost. Komadi so bili predvajani eden za drugim in odpeti na enostaven način, z nekaj olepšavami in z nekaj efekti na glasu, ki so ga dodatno okrepčali ob dosegu publike. Skratka, nastop se je zdel, kot da ni hotel predstaviti ničesar več kot glasbe, kar je prisililo publiko, da se je zares poskusila zliti z glasbo in jo občutiti, občutiti ekspresijo glasbenice, ko je pela in plesala na odru. Morda je najboljši primer, ki slično prikazuje diskrepanco med pričakovanim nastopom in prejetim preformansom, ravno zadnji komad 44th Cloud Lavender, ki se je namesto udarne 4x4 različice z izdaje Neptune prelevil v zelo umirjeno, skoraj ambientalno različico, ki nas je prisilila v poglobljeno poslušanje, razmišljanje, doživljanje glasbe. Komad je Evita Manji nato upočasnjevala do čiste preobrazbe in s tem zaključila svoj nastop na festivalu. 

Noč je sicer še naprej bobnela, ko je za mešalno mizo znova stopila Estera, ki je tokrat vrtela bolj pop del hyperpop vznika zadnjih desetih let. A recenzent je pod močnim vplivom prejšnjega nastopa zapustil klub in poskusil od tega zadržati čim več. S tem se je obisk četrtkovega večera na festivalu Grounded tudi zaključil. 

Celovito gledano je letošnja edicija festivala zopet pripeljala izredno dobrodošlo bero tujih ustvarjalcev in ustvarjalk, kot sta denimo Yazzus in Ecstasya. Ponudila je tudi dobršen del glasbenikov z domače scene, ki je na naših prizoriščih nikoli ne manjka, zato se avtor na tem mestu morda sprašuje o smiselnosti teh nastopov. Če sklepamo, da je večina obiskovalcev lokalcev, je prisotnost didžejk in ustvarjalk, ki smo jih vajeni gledati na seznamih za dogodke vsaj enkrat mesečno, nezanimiva. To nikakor ne pomeni, da bi festival naslednje leto potreboval udeležbo zgolj tujih ustvarjalcev, a zdi se, da ponavljanje imen škoduje ideji festivala kot naprednega. Iz zadnje kategorije ustvarjalk bi lahko izvzeli le dve najnovejši akterki kolektiva Ustanova: Savo in Msn gf, ki pa že hitro nabirata kilometrino po podobnih dogodkih. Presenetljiv in dobrodošel pa je nastop lokalnega hyperpop ter elektronskega producenta in vokalista fijija3000.

Grounded še ostaja najprogresivnejši festival na naših tleh. Že šestič je k nam prinesel različne didžejke in ustvarjalke iz žanrov postklubske in internetne elektronike ter ponudil razgiban diskurzivni program, poenoten z eno temo. A festival je začel izgubljati svojo štartno svežino in ga lahko doleti podobna situacija kot mnoge druge festivale, namreč obstoj z namenom obstoja samega. Torej da se lahko laik potreplja po svoji rami in si reče: »tudi mi imamo doma takšen festival«. Progresivnost je odvisna od konstantnega napredka, statičnost ubija. Grounded ni postal statičen, a začetni zanos je mimo. Poleg tega je relativna nedostopnost za sveže, nove prišleke, ki bi želeli raziskovati glasbo, velika ovira za širitev in kultiviranje scene, iz katere festival neposredno izhaja. Festival Grounded je vsakoletni dogodek, ki se mora odločiti, ali bo postal domača lovorika, dogajanje zavoljo dogajanja, ali pa bo imel v prihodnjih edicijah konkretnejšo vizijo in idejo, kaj ponuditi mlajšim generacijam, ki poslušajo elektronsko glasbo in se želijo v njej tudi udejstvovati.

Foto: Katja Goljat