Festival Ment 2026, 1. dan
Kino Šiška, Ljubljana, 18. 2. 2026
Ljubljana je kljub miniaturnosti v primerjavi z drugimi evropskimi prestolnicami mesto široke ponudbe koncertnih dogodkov. Butični in manj butični kolektivi mestne žurerje in glasbene sladokusce vabijo iz njihovih brlogov s tako paleto popestritev, da se zdi, da bi se avdiofili, kolikor jih po mestu še živi, na običajni petek morali razkosati na več delov, da bi se mestni klubi in prostori napolnili do zadovoljstva organizatorjev. Ker si za večje festivale prav zaradi prekrivajočega se bazena obiskovalcev med sabo različni akterji težko privoščijo skakati v nos, se razporedijo na različne dele leta. V grobem tako konec maja obarva festival Druga godba, junija je na sporedu Jazz festival Ljubljana, marca se približuje Kavč festival, sredino februarja pa zdaj že, kolikor toliko redno, dvanajsto leto zapored zavzame festival glasbenih odkritij – Ment. Showcase festival, ki v Ljubljano poleg radovednih poslušalcev privablja večje in manjše živine glasbene industrije.
Ment je za klube, na katere smo v uvodu namignili, na drugi in tretji dan precej dobrodošel, kajti uspešno polni tako prostore Metelkove in Orto bara kot tudi Ljubljanskega gradu in Stare mestne elektrarne. V tokratni recenziji se bomo osredotočili na prvi koncertni dan, ki se je v celoti odvil v prostorih festivalu domačega in krovnega Kina Šiška.
Skoraj natančno ob večerni pol osmi uri se je precej heterogena čreda obiskovalcev, nepresenetljiva za žanrsko tako raznolik program, začela vsuvati v Šiškino veliko dvorano. Po uvodnih formalnostih nas je umetniški direktor in vodja festivala Andraž Kajzer z napovedjo popeljal na koncert prve zasedbe Madra Salach s pojasnilom, da je bend po naključju ujel na nekem irskem festivalu. V tej naključnosti izbora zasedbe pred nami smo zares začutili pravi duh showcase festivala. Na oder se je povzpelo šest mladih Ircev iz Dublina, nova zasedba, ki je letos izdala svoj debitantski kratkometražec It's a Hell of an Age. Ljubitelji irske glasbene tradicije so muziko obračali in prevračali v duhu sodobnih postpunk vplivov, a se folk osnova vendarle zdi močno zasidrana. Zvočno sliko so prežemali globoki droni harmonija, v višjih legah pa so naša ušesa lovila hitre linije na mandolini in irski tradicionalni flavti. Tudi električna kitara, bobni in vokal so vsi večinoma sledili duhu preprostega zvoka irske tradicije, ki namesto na veliko harmoniziranja gradi na okraskih, besedila pa so pripovedna. Set so odprli z izvirnikom, nadaljevali z irsko ljudsko pesmijo Spancil Hill, nato pa s priredbo pesmi The Old Main Drag zasedbe The Pogues. Ta skladba že sama po sebi združuje pank in tradicionalno irsko glasbo, zato je bila povezava že skoraj dana. Tudi zato, ker njene glasbe ne obide nobena britanska sodobna postpankerska tvarina. Set so zaključili še z dvema izvirnikoma, komadoma I Was Just a Boy in The Man Who Seeks Pleasure. Prva je trenutni paradni konj zasedbe Madra Salach in bendov najizraziteje sodoben komad z močno inštrumentalno sekvenco, ki se folk osnove pogumno loti z efekti. Tu se izrisuje morebitna pot k lastnemu izrazu zasedbe, ki s preostalo glasbo sicer ponudi čudovito folk doživetje, a ji zaenkrat, v njeni prvi, zeleni fazi še zmanjka lastnega pečata in zvena, po katerih bi Madra Salach ločevali od njenih navdihov.
Ko je odzvenel zadnji drone, smo hitro odromali po stopnicah v spodnjo dvorano Komune, v kateri se je že začel set domače etno zasedbe Grunt, ki je med drugim nastopila tudi na lanskem, 56. rojstnem dnevu Radia študent. Grunt sestavljajo vokalistka Metka Krap, kitarist Anton Lorenzutti, basist Timi Vremec in bobnar Tomi Novak, glasbeniki pa so tudi člani številnih drugih poznanih rockerskih, jazzerskih, etno in ostalih eklektičnih sodobnih sestavov. V njihovem setu smo slišali kar nekaj sefardske tradicije, pa tudi slovensko pesem o Soči in razne balkanske zvene. Reči ni kaj dosti, zasedba se namreč tradicije loteva z največjo mero virtuoznosti, ki jo zmore le sestav do konca izvežbanih glasbenikov. Tudi vokalistka Metka Krap,ki je sicer v nastop vstopila precej introvertirano in se niti ni trudila držati stika s publiko, se je za to zadržanost odkupila s svojim prav nič introvertiranim vokalom, ki je zaobjel ves prostor dvorane.
Po takšnem, k tradiciji nagnjenem začetku je večer odpeljalo v drugo smer. Na odru Katedrale se nam je namreč pridružil palestinski trap duo Shabjdeed & Al Nather. Ramalčan in Jeruzalemčan, eden za producentsko mizo ter drugi v potepu po robu odra in v nenehnem dialogu s prvo vrsto, sta hitro dvignila energijo prej zasanjanih poslušalcev. Spevnost arabskega jezika v kombinaciji s solidno bazo podlag je publiko premaknila, kljub temu da je z besedilno naravnanimi žanri, kot sta trap in hiphop, nehvaležno nastopati pred tujim občinstvom. Pri premostitvi jezikovne ločnice so veliko pomagale tudi vizualije, projicirane v ozadju, ki so mestoma zabavno prikazovale duo kot karakterja v računalniških igricah s preprostimi grafikami, na drugih točkah pa namigovale na zločine izraelske vojske, ki svojo genocidno politiko brezmejno izvaja še danes.
Po ponovnem spustu po nivojih Kina Šiška nas je pričakal najbolj popovsko obarvan koncert. Min Taka, glasbenica iz Istanbula, ki si je na Nizozemskem ob študiju nabrala tudi zasedbo, sestavljeno iz basistke, klaviaturista in bobnarja, je lani dvignila nekaj nacionalnega in mednarodnega prahu z izidom EP-ja I Think We Should Just Move in Together. Živ, bleščeč in samozavesten nastop na prehodu med turščino in angleščino z zvokom sicer ni razpiral česa, kar ne bi v zadnjih desetletjih popularizacije žanra že slišali, a ga vendarle nikakor ne moremo odpisati kot kakšnega pop treša. Pred nami je bila namreč skupina mladih izobraženih in izvežbanih glasbenikov in njihova zvezda na čelu, premišljena snovalka podobe zasedbe, ki se je sploh s skladbo Ayip! iz leta 2021 postavila na pogumno pozicijo zagovornice ženskih in kvir pravic v svoji domovini.
Poslednji vzpon v veliko dvorano nas je presenetil s preobraženim odrom, po katerem in nad katerim so bile izobešene zastave z imenom alter ega nastopajočega kenijskega glasbenika Kabeaushéja. Na odru sta bila on in spremljevalni bobnar, v ozadju pa gora preskakujočih semplov in podlag. V najboljšem primeru bi bilo mogoče konceptualni nastop, sestavljen iz nekaj ponavljajočih se zarapanih stavkov in poplesavanja po odru v kombinaciji z nenavadno opravo iz trenirke, srajce in kravate, opredeliti kot kamp. Zdi se, da je vendarle treba bobu reči bob, da se glasbeno pred nami ni dogajalo prav nič zanimivega oziroma skoraj ne prav dosti na sploh. Sumimo, da je celotna Kabeaushéjeva koncepcija zastavljena močno produkcijsko, v živ nastop pa še ni bila prav kakovostno prenesena. K temu bi glasbenik veliko doprinesel, če bi na oder poleg bobnarja povabil še vokalistke, ki jih lahko slišimo v podloženih inštrumentalih, ali pa kakšnega dodatnega inštrumentalista. Tudi sklepni komad These Dishes Ain't Gonna Do Themselves, ki v studijskem posnetku zveni tako zelo polno, nas v živi izvedbi tako ne bi pustil popolnoma hladnih in na begu iz dvorane pred z odra narekovanim mošpitom.
Beg po stopnicah nas je grobo rečeno na zadnji dogodek večera pripeljal iz dežja pod kap. Francoski producent Max Baby, ki je na oder Komune stopil s kitaro, bobnarjem in basistom, je razočaral s precej neizvirnim indierockovskim zvenom z občasimi distorzijami, ki se s krovnim zvokom niti niso dobro poklopile. Zven stvaritve je deloval zelo razdrobljeno in hitro skakal med noisom, screamom, indie rockom in slabo podkrepljenim postpankom, da je poslušalcu to nenehno preprečevalo karkšnokoli možnost celovite izkušnje.
Prvi večer letošnjega festivala Ment se je na začetku trdno usidral, a se je na koncu sesul skoraj do temeljev. Toda nič ne de, smo vendarle sredi showcase festivala, pri čemer se kljub določenim razočaranjem zdi za zdravje zvočnih ekosistemov nujno, da se z izbori tudi na polni črti tvega in se h koritu pripelje vseh sort zvočnih tvarin. V prihodnjih dneh bomo videli, kaj vse nas še čaka.
Dodaj komentar
Komentiraj