Festival Ment 2026, 2. dan
Več lokacij, Ljubljana, 19. 2. 2026
Četrtkov večer letošnjega festivala Ment se je v veliki dvorani Kina Šiška začel zelo umirjeno, z glasbeno meditacijo pod vodstvom Heinalija in Andriane Yaroslave Saienko, ki sta predstavila projekt Hildegard. Z modularnimi sinti in srednjeveškimi vokalnimi tehnikami je ukrajinski duo preobrazil muziko mističarke Hildegarde iz Bingna iz dvanajstega stoletja v novodobno refleksijo o vojni in trpljenju. Zvočno transcendenco je mestoma zmotilo zgolj škripanje mokrih čevljev in odpiranje vrat. Vrata so imela funkcijo portala, ki nas je popeljal v bolj preprost svet, v katerem smo ostali sami s svojimi mislimi. Le opisani nadležni dejavniki, ki se jim na večjih festivalih težko izognemo, so poskrbeli, da nismo popolnoma odplavali v drugo galaksijo. Ob tem se je porodila zamisel, da bi bila glasba dvojca v majhni dvorani, opremljeni z blazinami, blažen dogodek. Še bolj kot tenkočutni vokali, ki so se občasno porazgubili v velikosti Katedrale, so navdušili bolj robustni zvoki modularnega sinta, s katerimi je Heinali uspel zapolniti zvočni prostor dvorane. Z glasbeno meditacijo smo izgnali demone in se prerojeni ter očiščeni podali na glasbeno popotovanje po različnih prizoriščih.
Po sproščujoči izkušnji prvega nastopa smo se podali v Komuno, spodnjo dvorano Kina Šiška, v kateri nas je pričakal J. Ludvig III. Prehod od najtišjega k najglasnejšemu nastopu večera je bil brutalen za naše bobniče, ki so potrebovali nekaj časa za prilagoditev. Recenzentu se je zato prvič resno porodila misel, da ušesni čepki morda niso slaba ideja. Danska zasedba izvaja redko slišano kombinacijo ema, nojza, trapa in celo mumble rapa. V prvi polovici nastopa je bila v ospredju kombinacija dveh prepletajočih se kitar in težko razločljivega vokala, ki je v slogu mumble raperjev odmeval po prostoru. Ravno ko smo se zaradi ponavljajoče se dinamike že začeli spogledovati z izhodnimi vrati, se je pevec usedel za bobne, s čimer se je začel zanimivejši del seta. Udarni kitarski rifi in razbijajoče činele so v kombinaciji s katarzičnimi kriki zopet pritegnili našo pozornost. Fragmentirani glasbeni izraz zasedbe je zanimiva poosebitev vse bolj razbitih miselnih procesov v družbi, polni distrakcij.
Ob zadnjih salvah danske zasedbe se je v zgornjem nadstropju Kina Šiška že začenjala plesna zabava, ki so ji predsedovali Britanci Holy Tongue. Z neumornimi ritmičnimi ekscesi so nas popeljali po raznovrstnih svetovih psihedelije in duba, zaradi vznemirljivih ritmov pa so nas zasrbela stopala. Ob prepletanju nasičenih ritmičnih pasaž z bolj minimalističnimi odseki bi bil greh ostati pri miru. Valentini Magaletti je s projektom Holy Tongue uspelo v dobršni meri zapolniti vrzel, ki je nastala po odpovedi zasedbe Moin. Bendov koncert je bil namreč eden zanimivejših na drugem dnevu festivala Ment.
Po Holy Tongue, ki so nas dokončno ogreli na najvišjo delovno temperaturo, se je v nas naselil utesnjujoč občutek. Pred nami je bila namreč najtežja odločitev večera: ostati v Šiški ali se premakniti na Metelkovo, kjer se je pričenjalo pestro dogajanje. K sreči znajo takšno odločitev močno olajšati sodelavci glasbene redakcije, ki so pripravljeni priskočiti na pomoč. Medtem ko smo se sami odpravili proti Masarykovi, je Sara Šabjan spremljala in nato ubesedila nadaljnje dogajanje v centru urbane kulture.
Pričakovanja pred nastopom ameriške hiphop, hardcore punk zasedbe Ho99o9, ki je veljala za eno bolj prepoznavnih imen tokratne edicije festivala, so bila visoka, obiskovalci pa pošteno razgreti. Katedrala je zaradi velikosti neprizanesljiva, a se velik oder ni mogel kosati z energičnostjo dua in njunega bobnarja. Ko govorimo o Ho99o9, skoraj vedno govorimo o duu, ker sta theOGM in Yeti Bones edina stalna člana, a nas živi nastopi opomnijo, da ima bobnar v tej zasedbi zelo pomembno vlogo. Težko je dovolj poudariti, kako zelo dober bobnar prekaša ritem mašino. Na tokratni turneji sta imela theOGM in Yeti Bones ob sebi nikogar drugega kot nekdanjega bobnarja zasedbe The Mars Volta, Thomasa Pridgena.
Koncert so takoj na začetku razprli hiti z zadnje plošče Tomorrow We Escape, v drugi polovici nastopa pa so sledile še skladbe s prejšnjih albumov. Ho99o9 sta z radoživostjo uspela zapolniti sicer precej pusto opremljen oder. Poplesavala sta, kot da prav v Ljubljani doživljata katarzo svojega življenja, Yeti Bones pa je sredi odra iz nič naredil vzvratno salto. Poslušalci so se ob tem popolnoma sprostili in se prepustili taktirki zasedbe. V prvih vrstah smo bili priča prerivanju, skakanju in kričanju poslušalcev, ki so se pošteno zadihali in prešvicali. Iz množice razgretih teles se je videlo zgolj nasmeške in od užitka napol odprte oči. Dodobra je bil premišljen tudi vrstni red komadov, ki jih je theOGM spuščal med svojimi nastopi in ki so poskrbeli za nekaj oddiha od nenehnega napada. Imeli so dvojni učinek: nastopajoči so si lahko za trenutek odpočili, občestvu pa tudi med kratkimi premori ni bilo dolgčas. TheOGM je dejal, da se radi zabavajo, in zabava se je vsekakor prenesla na publiko hitreje od vseh viralnih okužb. Verjetno je marsikdo tudi naslednji dan čutil utrujenost v mišicah od vsega ekstatičnega poskakovanja.
Ko so v Šiški razturali Ho99o9, smo sami prispeli pred vhod Gromke. Tam so nas presenetljivo zavrnili z argumentom, da je klub poln. Po nekajminutnem čakanju, po katerem je bil vstop naposled mogoč, smo ugotovili, da je problem pri obiskovalcih, ki so se zadrževali pri vhodu in povzročali vtis zapolnjenega prostora. Ulovili smo zadnjih petnajst minut koncerta češke zasedbe Ida The Young, ki je s spevnimi in zapomljivimi skladbami ustvarila dober vtis, vendar globljega pečata ni pustila. Podobno lahko rečemo tudi za zagrebške mladce kaleido, ki so koncertirali v Menzi pri koritu. Publiki, sestavljeni iz pretežno hrvaških podpornikov, so predstavili komade z lanskoletne plošče Čiji je ovo pas?. S trobento ojačan indie rock je bil dobro sprejet, skladbe, kot je Grozna osoba, pa so dokaz, da bend poseduje talent za pisanje zapomljivih skladb.
Ker so si zasedbe sledile v hitrem tempu, smo tudi sami začeli izvajati hitre menjave med prizorišči na deževni in z lužami prepredeni Metelkovi. Eden od vrhuncev večera je bil zagotovo nastop zasedbe Mrk, ki je pred navdušenim občinstvom predstavila nedavno izdano istoimensko debitantsko ploščo. Album tudi v živi izvedbi zveni odlično. Zanjo se je zasedbi pod vodstvom bobnarja Gaja Bostiča v Gala hali pridružil tudi Lenart de Bock, ki je prijel za saksofon, nasploh pa je zasedba muziko v živo nadgradila še z zagretim soliranjem. Bostič in kompanija so odličen prikaz, da je poleg virtuoznega tehničnega znanja zelo pomembna tudi kemija med vsemi, ki si delijo oder.
Ko se je ura približevala polnoči, se je začel zaostrovati tudi ton glasbe, ki je prodirala iz metelkovskih klubov. Menza se je zapolnila kmalu po uvodnem rafalu bolgarskih nojz pankerjev TDK, ki so poskrbeli za bržkone najbolj energičen nastop večera. Vokalist Nikola Nikolov je z živalskimi kriki katarzično izlival frustracije, spreminjajoče se pesemske strukture pa so vseskozi držale poslušalčevo pozornost. Znameniti steber sredi odra je Nikolovu služil kot plesni partner, medtem ko so bendovski kolegi z brutalnim udrihanjem po inštrumentih ustvarjali robate zvoke in Menzo polnili z rahlo paranoično atmosfero.
To vzdušje se je razkadilo, ko so na oder stopili zamejci Falesia, ki so se tjakaj vrnili po triumfalnem nastopu na finalu Klubskega maratona. Novi deljeni kratkometražec s screamo zasedbo Zbrucz so obeležili tudi s tem, da se je vokalist predstavil v puloverju te mariborske zasedbe. Nekoliko se je zavlekel le uvod, ko smo prisotni skupaj z bendom čakali bobnarja, ki pa je zamujal zgolj s prihodom in ne s komadi. Falesia so postali redni gosti slovenskih odrov, z veseljem pa lahko trdimo, da so še vedno polni ihte in energije. Kaj novega o bendu, ki je na naši frekvenci požela veliko hvale, težko zapišemo. Lahko zgolj dodamo, da je navdušujoče spremljati bend v vzponu in na sočasnem vrhuncu energije.
Enako bi lahko trdili tudi za novomeško-ljubljanski četverec mal pre mal, ki je tokrat ropotal v nabito polni Gromki. Intenzivna izvedba komadov Davor dinozavor in Oborožen z zobmi prepriča vsakega, ki mu je blizu postpankersko nojzerski šus. Za vrhunec živih nastopov pa bi vseeno označili hipnotično demonstracijo agonije v skladbi Sedmo nadstropje. Slišali smo tudi najnovejši singel Pomlad, nas pa zanima predvsem, kdaj izide nova plošča. Sodeč po navdušenju publike, ki je poskušala izvesti tudi »crowd surfanje«, je povpraševanje precejšnje. Mal pre mal so tudi odličen prikaz, kakšnim izvajalcem je Ment namenjen. Kot je med nastopom dejal član benda Jan Robek, je neverjeten občutek, da lahko v zgolj nekaj letih iz oboževalca, ki se preriva med publiko, prideš na mesto, ko zaključuješ enega od festivalskih večerov.
Kljub prvotnemu občutku utesnjenosti zaradi množičnosti izbire se je ta vsiljenost izkazala za več kot dobrodošlo. Kakršnakoli odločitev nas je namreč vodila k odlični muziki. V prihodnosti si želimo še več takšnih »težkih« odločitev.
Dodaj komentar
Komentiraj