Rakov Škocjan, 31. 5. – 2. 6. 2024

Pretekli konec tedna so na račun prišli vsi ljubitelji ambientalne in eksperimentalne glasbe, ki se je zgostila na majhnem kotičku Notranjske. Nedaleč od prizorišča tradicionalnega Plavajočega gradu so jaso v gozdu krajinskega parka Rakov Škocjan zasedli organizatorji – primarno Urša Rahne in Sašo Puckovski – ter obiskovalci festivala Niansa, ki se je tokrat odvil drugič, toda na drugi lokaciji kot leto prej. Pravzaprav za takšno hipijado ni boljšega mesta, kot je hosta, kjer se glasba ob odsotnosti motečih dejavnikov sodobnega življenja gladko zlije z naravo.

Kot se blizu vleče potok Rak, se je vseskozi vlekel tudi bogat program festivala. Redka obdobja tišine so zapolnili enkrat ptice in veter, drugič prešerno pomenkovanje na piknik otočkih obiskovalcev. Podobno kot ponikne in spet vznikne omenjeni potok, so iz glasbene struge vznikali razni didžeji in umetniki, ki so bolj pritegnili našo pozornost. Izstopajočim bomo v recenziji namenili nekaj besed in ob tem v posluh ponudili še kak terenski posnetek, da za nekaj minut pričaramo ozračje zamaknjenosti, v katerem smo se zibali čez vikend.

Festival so organizatorji umestili na prehod v meteorološko poletje, a dobili smo le pošiljko meteorne vode, ki je po nas najbolj tolkla prvi dan festivala. Potolkla je predvsem izvedbeni načrt performansov, toda tudi v tem je bilo nekaj dobrega. Na festival smo namreč prispeli z zamudo, ki se je popolnoma uskladila z zamudo nastopov. Tako smo dve uri kasneje kot načrtovano ujeli osrednjo točko petkovega programa – koncert domačega kolektiva Clockwork Voltage.

Kolektiv je zelo obširen, predstavili pa so se štirje njegovi člani – beepblip, Godec, Nalax Temus in Duf. V tem zaporedju so se zvrstili tudi njihovi nastopi. Beepblip je kupolo, ki je služila kot glavno prizorišče festivala, napolnila z nežnimi ambientalnimi droni, ki so zveneli kot daljni odmev nekega koncerta.

Sledil je Godec, ki je nastopil v snežno belem laboratorijskem plašču in kot pravi glasbeni alkimist začel variti zvoke. Od vseh nastopajočih je najbolj izstopal, komponiranja se je namreč lotil kot znanstvenik. Poleg belega mantla je s seboj pripeljal tudi drugo laboratorijsko opremo – pipete, urna stekelca, ščipalke in tako naprej. Toda vse to ni bila le predstava za oči, temveč tudi za naša ušesa. Ritem so denimo narekovale kapljice vode iz pipet, ki so ob padcu na posebno napravico sprožile bas. Tako se je komad po nekaj minutah dobesedno iztekel. Poleg tega so njegov sintetizator upravljali mikrošoki elektrike iz rastline, ki je imela na liste pripete ščipalke. Vse pripomočke je Godec mojstrsko združil in nadziral ter občasno ustvaril skoraj plesne komade. Prisluhnimo:

Tretji je nastopil Nalax Temus, ki je kot na akupunkturi s kabli prebadal sintetizator. Če smo v laboratoriju Godca ritem še slišali v obrisih elektronskih bobnov, je tu za ritem skrbel le vgrajeni sekvencer sintetizatorja. Ker bobnov ni bilo, je za to poskrbela ritmično zgrajena melodija piskov, laserskih streljajev in drugih podobnih elektronskih učinkov. Prehodi med motivi so bili izvedeni postopoma in elegantno, a se nismo uspeli znebiti občutka, da bi v tandemu z Godcem nastop zvenel bolj celovito. Poslušajmo, kako je svoje kablovje zvezal Nalax Temus:

Showcase je sklenil Duf z bolj klubsko dišečim technom. Začenši s preprostim ritmom zvočnega vzorca je počasi gradil skladbe in po kakšnih dveh minutah že skomponiral tempovsko nabito klubsko himno. Mogoče se je na katerem od motivov ustavil predolgo, a je bil energičen vrhunec več kot dobrodošel v hladnem večeru otvoritve festivala. V kupoli ni bilo dovolj prostora, da bi zares zaplesali, pa smo vendarle pomigali z glavami in v ritmu udarjali po nogah:

Od nastopajočih je ravnotežje ritma in ambientalnosti najbolje ujel Godec, preostali pa so se držali bolj ali manj ene začrtane smeri, ki je bila nemudoma jasna. Izmenjavali so se bolj energijsko-ritmični in umirjeno-meditativni seti, zato bi bila celota bolj razgibana, če bi člani kolektiva nastopili naenkrat, se hitreje menjali ali pa nastopili v dvojicah in mešali zvoke. Nekateri, denimo Duf, so delovali manj suvereno zaradi nekoliko nerodnih prehodov, predolgega slonenja na enem beatu ali ponesrečenih improvizacij, ki so vzbujale vtis, da se ustvarjalec šele spoznava s svojo opremo. Kolektivu Clockwork Voltage so sledili še didžeji v podobnem ambientalnem duhu, toda ker takšna glasba izrazito ne sili k plesu, s katerim bi se nekoliko ogreli, smo od sedenja mravljinčaste riti odnesli v posteljo. 

Festivalski program je obetal obilico nastopov, zato smo energijo prihranili za naslednja dneva. Nastopajočim v soboto in deloma tudi v nedeljo je več besed namenila sodelavka Hana-Uma Zagmajster v lastni recenziji, toda ker smo bili na ambientalni jasi že zgodaj, okoli desete ure dopoldan, bomo na kratko premotrili še sobotni nastop kolektiva Imaginary Radio Stations. 

Kot pravi fenboji smo z očmi pospremili prihod vseh članov kolektiva na majhen zunanji DJ-oder in pri tem vsakega od njih poskusili prepoznati. Po posvetu s spletno stranjo festivala Niansa, na kateri so zbrane tudi fotografije članov, smo poškilili z očmi in obrazom hitro nadeli imena. Najprej smo prepoznali Evana, ki smo ga zaradi hitenja sem in tja ter pomoči pri postavljanju sprva zamenjali za prostovoljca. Zatem smo sklenili, da je njegov brkati sogovorec didžej po imenu 198319831983 oziroma Jakob Bekš, igra izločanja pa je velela, da mora biti zadnji v vrsti CP-AK, ki ga pred nastopom nismo poznali, kljub temu da je bil nekdaj sodelavec in urednik na Radiu Študent. 

Nastop smo radostno pričakovali, Evanov zadnji album Twin Paradox smo namreč sprejeli z dobro mero navdušenja, Jakob Bekš pa je pod psevdonimom Age of Revolt letos že izdal hard techno himne. Vredno je omeniti, da je njegova persona 198319831983 v primerjavi z Age of Revolt vendarle nekaj čisto drugega, vsi trije so se namreč osredotočili na vrtenje umirjenih ambientalnih komadov in se tako bolj ali manj zlili s preostalo setlisto. Takšno glasbo smo do neke mere pričakovali, čeprav ne od tega kolektiva, razočaral pa nas je nastop v celoti, ne le izbor glasbe.

Ustvarjalci so se osredotočili na predvajanje terenskih posnetkov, še posebej pa na found sound. Nastop je namreč deloval, kot da so člani kolektiva mimogrede naleteli na zaboj vinilk in jih naključno začeli predvajati. Koncert je zaradi tega vzbujal občutek brezobličnosti in nepovezanosti. Skladbe so se spreminjale iz osnutkov lo-fi beatovdo meditativne zen glasbe pa naprej do nežnih dronov, vse pa je zakrivala svojevrstna idejna meglica. Didžejev nismo zares razločili po glasbi sami, izgledalo pa je, kot da zgolj predajajo neželeno vlogo izmenjave plošč, ki so jih nameravali predvajati. Medtem ko smo zdolgočaseno vzdihovali v pričakovanju, da bo peturni set kolektiva Imaginary Radio Stations ponudil kaj drugačnega, je sodelavka Zagmajster spremljala druge utrinke vikend programa festivala Niansa, ki so zapisani tukaj.

Odpoved: Rit je zaspala Gregi Batiču.