Rakov Škocjan, 31. 5. - 2. 6. 2024 

Če ste v zadnjih dneh prisluhnili prvima deloma recenzije festivala Niansa, vas vabimo, da sedaj prisluhnete še zadnjemu. Zabredli ste pregloboko, zato je bolje, da se prepustite. Nekako tako smo se na zadnji dan festivala počutili tudi mi, ko smo se deloma že vpeli v majhno skupnost umetnikov, obiskovalcev in prostovoljcev, ki je čez vikend domovala na majhnem kotičku gozda pri Cerknici. Nismo sicer prevzeli njihovega bioritma, toda obrazi so postali bolj znani in okolica bolj domača. Naša identiteta je začela bledeti in se stapljati v intimno množico. Trans je uspel.

Kolektivni glasbeni zajtrk je pripravil Gabi98, eden ustanovnih članov prestolnici dobro znanega kolektiva Nimaš izbire. Zajtrku primerno nas je napolnil z dobro mero energije za preostanek dneva. Pisan izbor glasbe je vseboval vse makronutrienteod balkanskih folk skladb do upočasnjenih bengerjev v stilu projekta King Midas Sound, poleg tega pa je tu in tam vključil še kakšen prelep akapela komad. Mogoče nas je rahlo skrbelo, kako se bo član kolektiva, ki načeloma zaživi v vampirskih urah, znašel podnevi, toda ujemal se je z energijo preostalih nastopajočih in obenem izrazito izstopal. Ura in pol je minila, kot bi mignil.

Na dopoldanskem programu se je znašel tudi performans sodelavke Radia Študent Urške Savič, ki se je predstavila pod imenom Sava Šumi skupaj z umetnico Orsolyo Kaincz. V harmoničnem performansu sta razširili in ojačali zvoke, s katerimi se srečujemo dnevno, denimo čričkanje travniških murnov ali pa različne piske in žvižge, bodisi v naši glavi ali pa zunaj nje. Zato smo občasno osuplo pogledali v smeri koncertne kupole, ker je natančnost nastopa mestoma zabrisala meje med zvokom iz naprav dvojice, bližnje okolice in tudi naše domišljije.

Pri tem je vredno izpostaviti svojevrstnost doživljanja glasbe na festivalih, kot je Niansa. V primerjavi s tradicionalno obliko koncerta, na kateri pogosto strmo zremo v nastopajoče, glasbeniki pa nazaj v publiko, se pri ambientalni in eksperimentalni glasbi v tovrstnem prizorišču oziramo naokoli, zapremo oči ali pa kar zadremamo. Kaj takega bi bilo na koncertu bržkone nezaslišano, v vzdušju festivala Niansapa smo se počutili svobodno.

Šumenje Save je nato zamenjalo srhljivo brenčanje v izvedbi projekta Ror, ki je ponudilo trenutke izvirnosti. Mikrofon so najprej prislonili na trebuh enega od članov zasedbe in z udarjanjem po njegovih zimskih zalogah ustvarili ritem. Sledilo je beatboxanje v kratko cev, ki je speljana čez efekte dodala zvoku novo teksturo, na koncu pa sta se s človeškim glasom, ne s petjem, temveč bolj z medmeti, pridružili še vokalistki. Videti je bilo, da so nastopajoči vse spretno nadzirali in uspeli ustvariti pravo abominacijo zvočnih zank, ki je izžarevala temačnost, disociacijoin zafrustriranost. Toda mestoma se je vendarle zdelo, da skladbe glasbeniki ustvarjajo po principu »kar bo dalo, bo dalo«. Nekateri zvočni drobci so denimo zveneli kot posledica površno priklopljenega kabla, in ker smo grd, rezek zvok slišali približno petdesetkrat zapored, moramo priznati, da so se naša ušesa daleč najbolj naprezala in namučila prav med tem nastopom.

Kot smo omenili v prvi recenziji festivala Niansa, so organizatorji premišljeno ulovili ravnotežje med energijo nastopajočih. Če bi po projektu Ror slišali še kaj temu podobnega, bi si morali za kako uro ali dve v sluhovode zatlačiti slamo, ki je prekrivala tla kupole. V središče naše pozornosti se je tako namestil Marko Paunović in z žametno mehko zvočno terapijo presekal turobnost, ki jo je pustil prejšnji performans.

Zvočni kipar iz Beograda je po dolgem času v glasbo spet uvedel nekaj besedila. Ne le kakršnegakoli besedila, temveč zbrano poezijo anarhističnega igralca Juliana Becka, ki jo je med nastopom recitiral z nekaj metrov dolgega zvitka. Kot glasnik v starih časih je nagovoril ljudstvo in podžgal idejo o revoluciji, ki naj jo ljudje iščejo s pogledom vase. Recitiranje so spremljali organski, eterični droni v stilu grandiozne filmske glasbe skupaj z zborovskim petjem s traku, nastop pa bi povzeli takole: cerkveno, koralno in komunistično. Kot nedeljska maša v tajni cerkvi revolucionarnega gibanja, kjer se je politična misel brezhibno spojila z vero in umetnostjo. 

Po treh dneh poslušanja večinoma elektronske glasbe so akustični Širom in polakustični Zhlehtet v program vnesli nekaj inštrumentalne svežine. Glasbovanje Širom smo povzeli v v včerajšnji, drugi RŠ recenziji o festivalu Niansa, zato se v dotični posvečamo zasedbi Zhlehtet. Glasbeniki so se predstavili v svoji najbolj ambientalni preobleki, zato je bila temu prilagojena tudi postava. Lenart de Bock, osrednja figura s saksofonom, Alja Petric, ki je skladbe obogatila s subtilnimi vokali, spremljale pa so jo tudi kovinske posode, na katere je igrala, ter gong, ki se je občasno zbudil in zarohnel, vse skupaj pa je harmonično obarval Rok Zalokar, ki je na svoji priročni klaviaturi izvajal metamorfoze zvoka. 

Zhlehtet so ponudili obilico virtuoznih trenutkov. Slišali smo vse od glamuroznih solov saksofona do klasičnih kadenc, vzorec Rossinijeve opere Viljem Tell, najbrž pa smo kaj tudi preslišali, nastop je bil namreč prežet z referencami. Medtem ko je Zalokar na milem sintetizatorju barval solo pasaže De Bocka, je Petric skoraj neslišno z izredno lahnostjo in občutkom povezovala inštrumentalni dialog vseh treh glasbenikov. O kvaliteti izvedbe priča tudi dejstvo, da je bila to edina zasedba, ki je nastop podaljšala, ker se po načrtovano zadnji zaigrani skladbi aplavz preprosto ni končal.

Na začetku festivala se je glasba od nas bolj ali manj odbijala. Sčasoma smo delčke zvočnih pokrajin začeli počasi srkati in počasi tudi razumeti, toda večina je še vedno ostala nekje zunaj ali, bolje rečeno, za tokom misli. Ljubitelji glasbe, ki potrebujejo naboj dopamina, bi se ob večini glasbe na festivalu Niansa dolgočasili in do zadnjega dne hrepeneli po nastopih zasedb Širom in Zhlehtet. Zasedbi sta nas z bolj dinamičnim pristopom do ustvarjanja glasbe, predramili iz transa, ki se je zalezel v kotičke našega telesa. Če misli rade drvijo in nismo mojstri zena, bo vlak uma povozil poskuse rahločutne ambientalne glasbe, ki bo ta migetajoči um poskusila upočasniti ali celo zaustaviti. Osebe, željne razgibane in energične glasbe, potrebujejo neustavljiv vir, ki navrže čim več goriva in ga v sijaju pobesnelega ognja tudi vrže s tira. Tako nekako bi opisali eno različico katarze, ki jo lahko doživimo na glasbenem dogodku, toda na festivalu Niansa pri večini ambientalne glasbe med večkratnim podoživljanjem istih zdolgočasenih glasbenih motivov te napetosti nismo doživeli.