Kino Šiška, 29. 2. 2016

Pred mano je težka naloga. Trenutnemu poslušalstvu moram namreč evalvirati dogodek, na katerem je sedeča petdeseterica ljudi s trakom čez oči doživljala zvočni performans Španca Francisca Lopeza, ki kot ime slovi v majhnem, a pomembnem deležu glasbenega sveta, ki se posveča zvočni umetnosti in raziskovanju zvoka. 

To je težka naloga zaradi treh točk: prvič, ker sam prej skušam zajeti uživanje koncerta kot pa mojstrovino v izvajanju. Drugič: doživljanje zvočnega performansa je bilo zaradi njegove prisilne narave – torej posameznikove statičnosti in osredotočanja zgolj na slušni element – izredno subjektivno in nima smisla pisati o lastnem Uliksesovem toku asociacij. In še tretjič: Lopezov renome obsega vsaj tri desetletja, kar je starejše od mene samega. Njegov glasbeni pristop in opus sta prej predmet diplomske naloge kot pa omejene besedne recenzije. A vseeno – sedaj, ko sem po točkah naredil dovolj dosleden uvod v lastne dileme, jih bom v preostanku recenzije ob opisovanju performativnih elementov ponedeljkovega dogodka mešano predelal s kratkim povzemanjem Lopezove glasbene filozofije. 

Začnimo pri koncu. Ko sem bil po snetju črnega traku z mojih oči deležen silovite spremembe zvočnega ozračja, sem med pogovori razbral nekaj različnih vtisov. V glavi sta mi ostala dva: oseba mlajše generacije je podajala podroben opis toka asociativnih slik ob Lopezovem ustvarjanju preurejene zvočne krajine, oseba starejše generacije pa je izkušnjo vztrajno primerjala s poslušanjem skupine Pink Floyd. Obe izjavljanji poudarjata moč transformacije, ki smo je lahko bili deležni med poslušanjem manipulacij terenskih posnetkov - ne v njihovi reprezentaciji snemanega prostora, temveč v njihovem prepletu z amplificiranimi inštrumenti, ki so v veliki dvorani Kina Šiška tvorili svojo avtonomno reprezentacijo prostora. Akustika dvorane je bila čar Lopezovega nastopa: prostornost je bila nekaj povsem drugega kot domači sobni monitorji in že drugačen položaj glave je ponujal drugačen zvočni spekter; recimo s privzdignjeno glavo proti stropu so bili poudarjeni višji toni, različni zvoki so prihajali iz različnih smeri ... 

Nekaj razmišljujočih misli je Francisco Lopez ponudil že v uvodnem nagovoru, v katerem je na kratko polemiziral pojem realnega in reprezentacije realnega ter poudarjal samostojno moč zvočnih umetnosti, kjer ne gre le za moč zavzemanja racionalne interpretacije zvoka, temveč je njegova praktična razsežnost stanje prijetne zmedenosti. V tem stanju se ne moremo poistovetiti z drugim kot razprostirajočim se ozvočenim prostorom, v katerem je Lopez z mešanjem industrialne glasbe in manipulacijo terenskih posnetkov želel ustvariti niti prijetno niti neprijetno poslušalsko izkušnjo. Slišati je bilo precej kovinskih zvokov, ob katerih sem imel podoben občutek kot ob poslušanju rezkega zvoka kontaktnih mikrofonov. Nekateri zvočni segmenti performansa so se dolgo časa stopnjevali in zaključevali z odsekanim preskokom v novo, tiho okolje, medtem ko so drugi potekali v dolgem, izredno mirujočem in kontemplativnem ščebetanju. Ob tem bi dodal, da sem se med poslušanjem deloma počutil precej zahodnjaško. S tem mislim na način poslušanja kot discipliniranega sedečega mirovanja, potopitve v lastno subjektivnost z enournim osredotočanjem zgolj na slušno okolje, ki je omogočal tako že omenjeno potopitev v lastne asociacije kot čas refleksije samega načina poslušanja.

Konec enournega performansa je bil seveda epski, z izredno poudarjenim občutkom obče zvočne poplave, ki je mešala strani, iz katerih je zvok prihajal, in če je kdo lahko razumen in sposoben spoštovati zaključni medli aplavz poslušalstva, ki šele dodobra prihaja k sebi, je to Francisco Lopez.