Channel Zero, Ljubljana, 17. 11. 2022

Pa smo spet tukaj, pri najbolj nadležnem internetnem fenomenu, ki kar ne izgine – hyperpopu. Hyperpop je tisti žanr, ki ga razume le zoomer, ne pa tudi boomer. Ampak, presneto, začeli pa so ga ti bedni milenijci, ki so namesto na 9gagu preživljali večere na SoundCloudu. Ta čudno zveneči, maksimalistični novi val popa s svojevrstno postinternetno estetiko, zaznamovano z močnimi, svetlimi barvami, glitchi, lo-fi zvokom, neonom, distorzijo, kolažem in ironijo, je oblikoval postironične podobe. Ironično pri tej razočarani, memerski množici mladeža, ki ne vidi prihodnosti in išče nostalgijo v groznih zgodnjih dvatisočih, pa je, da ta subkultura zaradi rizomske narave interneta ni uspela vzpostaviti prostora in sama opredeliti tega žanra, temveč ga je iz lukenj in krtin potegnil nihče drug kot naš najbolj ljubeče osovraženi Spotify. Ta je priložnost za komodifikacijo še ene stvari videl v nišni predstavitvi avantgarde – eksperimentalne lo-fi muzike – in ustvaril plejlisto Hyperpop v 2019, na kateri je ponudil veliko širši žanrski bazen ustvarjalk kot le tiste z založbe PC Music. Spotifyu je s plejlisto Glitchcore nemudoma sledil manj popularen bratranec Apple, nekaterim ustvarjalcem, ki so se znašli na tem seznamu, pa je bil ta identitetni označevalec pripisan arbitrarno, od zunaj. 

Nekateri ustvarjalci so zaradi upora in nestrinjanja s korporativnimi težnjami podjetij svojo muziko označevali z besedo »digicore« – manj znanim in manj populariziranim izrazom podobnih odvodov tovrstne estetike. Hyperpop ali digicore naj bi po nekaterih analizah predstavljal tudi kvir prostore internetne kulture in kvirovsko estetiko, zgodovinsko zaznamovano s satiro, grdostjo, čudaškostjo, ki jo hegemonska heternormativna družba redko uspe prebaviti. Ta vidik pa se je, logično in ponovno, zapostavilo, ker je širšemu poslušalstvu opredelitev, estetiko in vsebino serviral Spotify, ki jih je ovil v korporativno avro, čeprav med producenti še vedno najdemo ogromno kvir mladeža. Tako je hyperpop postal le še tisti saturirani, nadležno piskajoči, hreščeči in nasičeni zvok, ki nas spominja na čas, ko smo predozirali okus Monster Original in nam je v možganih brenčalo in glitchalo, medtem ko smo počeli neumnosti zgodnjega najstništva.

Zatem se je pojavilo vprašanje, ali hyperpop sploh ima vsebino ali pa je le estetika hiperaktivnih otrok z osnovnimi produkcijskimi zmožnostmi. Naš argument je, seveda, da ne, kar dokazujejo tudi domači ustvarjalci hyperpopa, glitchcora in digicora, do katerih smo se pretekli četrtek prebili skozi meglice, dež in mraz, da smo prišli v Channel Zero, ki je gostil dogodek Grozni novi pop. Dogodek je bil zasnovan s skupnimi močmi organizatorjev serialk Krom in Žmoht – koncertnih ciklov umetniškega kolektiva Nimaš Izbire ter založbe Moonlee Records. Servirali so nam tri koncertne akte – eksperimentalno zasanjanega, z autotunom prežetega producenta Ascytha, popoidno, udarno hyperpopovko Zevin in nekdanjega člana internetnega kolektiva Aseben, Kaia Virtuala

Dogodek se je uradno začel ob osmi večerni, ko je soorganizator Gabi98 pričel ogrevati mrzlo klet Channel Zera z glasbami, ki so bile mehkejše od njegovega običajnega repertoarja, sledil pa mu je novi član Nimaš Izbire Sin Aspirin. Petnajst čez deveto je na oder stopil Ascyth, član in varovanec kolektiva Nimaš Izbire. Njegov Life of a Prince EP smo na naših valovih že poslušali, tokrat pa smo ga lahko prvič slišali tudi v živo. Z minimalno opremo in mikrofonom je začel risati eksperimentalne, sanjaške, melodične zvočne krajine, pri čemer je uporabljal elemente eteričnih semplov in melodij, pospremljene z na max odprto pipo autotuna, ki je saturirala mehkeje zveneče podlage. Pri tem moramo poudariti, da je bil to debitantski nastop, na katerem se preprosto pač zgodi, da umetnik še ne ujame idealnega razmerja med zvočnimi elementi; pri Ascythu je bil vokal občasno preglasen in je zato zasenčil elektronsko produkcijo. Njegova muzika zveni sveže, intrigantno, komadi so oblikovani tako, da ne vemo, ali nas bodo v naslednji sekundi odpeljali v oblake ali močan plešoči beat. Nastop je bil nepredvidljiv in barvit, Ascythu pa se je za konec z vokalom pridružil še Gabi, kar je med njima in okoli tridesetimi obiskovalci ustvarilo prav sproščeno, domačno in zajebantsko vzdušje.

Sledil je glasbeni vložek bengerjev v stilu PinkPantheress, Arce in Coucou Chloe, nato pa je bil na vrsti Kai Virtual. Kaia Virtuala in njegov album Brez obraza smo na naših frekvencah premotrili v recenzentskem terminu Tolpe bumov. Obiskovalke dogodka izdelek v studijski obliki sicer ni navdušil. Poslušanje albuma v celoti je bilo namreč rahlo monotono, besedila pa včasih moteče neizvirna s seksističnim opevanjem pičk, fukanja in šmeranja vseh možnih drog. Zvok aranžmajev je močno uokvirjen s trapom, kar je pogosto tudi v nekaterih hyperpop odvodih. Produkcija temelji na močnih, temačnih basih, ki jim glasbenik dodaja blip blup računalniške piske in premaz autotuna z referenco na Drain Gang. Njegova izvedba v živo se v nas vriše veliko bolj iskreno in barvito kot studijski izdelek, k čemur pripomoreta ozvočenje, ki zares poudari močan, temačen odmevajoč bas, in Kaieva neizprosna zagnanost na odru. 

Kai Virtual je od nastopa na festivalu Grounded s kolektivom Aseben leta 2021 vidno napredoval in več kot solidno odrepal vse svoje kitice, na odru pa se je dobro ujel tudi z gosti. Vendar je popolnoma presekal vajb, ki ga je predhodno ustvaril Ascyth, zato je obiskovalce, ki Kaia prej niso poznali in so verjetno pričakovali nekaj v špuri Ružno Pače, Nomark ali Iluvtora, neprepustni trap trap na hard rahlo zmedel. Saj so vendarle prišli na grozni novi pop, ne na dobri stari trap. Seveda Kai Virtual ni bil kriv ničesar in zdaj štiridesetglava množica se je med nastopom prepustila pozibavanju na 808 ritem. Videti je bilo, da se je ljubljanska publika dobro najedla trapa in njegovega žargona že do leta 2020 in zagona za polno izplesavanje duše ni našla, se je pa energija nedvomno dvignila ob koncu, ko so aranžmaji povišali bpm-e in se močneje zbližali s pridihi popa, na odru pa sta se izmenjala še gosta Iluvtora in minnite. 

Do konca drugega koncerta je dvorano že popolnoma zapolnila megla, ki je neprestano bruhala iz mašine za meglo, kar je zabrisalo dim ikoničnih vejpov in zameglilo vid soobiskovalk, pa tudi podij, tako da se je zadnja nastopajoča Zevin komaj izrisala na njem. Po začetnem komadu ali dveh nas je glasbenica osvobodila debele gmote dušeče megle s približno temi besedami: »Nobenga ne vidm, dost je tega dima, ugasnte, plis!« in nas tako brž pridobila na svojo stran. Zevin je 19-letna ustvarjalka, ki je do zdaj izdala nekaj popoidnih hyperpop bengerjev na YouTube kanalu, ki jih zaznamujeta zelo dodelana vizualna podoba in jezikovna prilagojenost za ex-jugoslovanski trg. 

Prvi živi nastop je izvedla na letošnjem festivalu Ment v šišenski dvorani Komuna, kjer je nastopila zelo vzneseno in žrtvovala tehnični vidik nastopa. Zdelo se je, da lovi komade in besedila, ki so se ji večkrat izmuznili. Tokrat pa je nastopila manj zagnano, manj agresivno nastopaško in bolj premišljeno. Petje je štimalo, njena prezenca pa je bila bolj gledališka, humorna in satirična namesto preprosto nastopaška. Zdelo se je, da igra lik, ki govori zgodbo, njen vajb pa se je hitro prenesel na publiko. Ta je dobila naboj energije in se izplesala do polnoči ter po zadnjem komadu Faraoni zahtevala enoglasno izglasovano »još jednu« ponovitev novoizdanega singla Faraoni, Zevin pa se je v drugo še bolj intenzivno izkazala, z nastopom pa nedvomno sprožila največji val navdušenja in poplesavanja. 

Kljub maloštevilni udeležbi, ki bi lahko poslabšala razpoloženje, je imel dogodek izrazito udoben, domačen ambient. Prostora za ples je bilo dovolj, zbrani so bili znani in neznani obrazi obiskovalk in obiskovalcev dogodkov Nimaš Izbire, ki so drug do drugega delovali sproščeno in prijateljsko. In pozabimo oglaševanje »pop senzacij«, ki je lahko le špekulacija za prihodnost, ter se osredotočimo na sedanjost. Velike scene tukaj ni. In prav zaradi majhnosti in specifičnosti zvoka, ki je pri nas vrisan v podtalje, je pomembno, da takšni dogodki obstajajo. Kljub korporativni avri žanrske marele hyperpopa takšen dogodek pri nas ne more prinašati dobičkov in se podati na grozni novi trg. Potrebuje majhne, alternativne prostore, ki niso oprani le z voljo po prodaji vstopnic, da lahko kultivirajo in razvijajo svojo sceno. To so dobili in zagotovo se bo podoben koncertni dogodek še ponovil, kar pozitivno pozdravljamo. 

Cover by Neo Nor.