Klub Cankarjevega doma, 8. 10. 2013

Po nekem naključju smo lahko v dveh zaporednih dnevih v Ljubljani videli dva solistična klavirska nastopa dveh Norvežanov, Buggeja Wesseltofta in Hanne Hukkelberg; naključje se je pokazalo v drugačni luči ob  novici organizatorja, da bosta namreč na našem prihodnjem jazzovskem festivalu v fokusu prav Norveška in klavir.

Kot so to pokazali njeni štirje samostojni albumi, je izraz norveške Hanne Hukkelberg nekoliko izmuzljiv, zdaj bolj, zdaj manj določen s stičišči popularne glasbe, samosvoje indie estetike in povsem avtorskimi odmiki od obeh žanrskih omejitev. Tako je solistični klavirski nastop že zaradi pogosto nepredvidljive instrumentalizacije in idiosinkratičnega krpanja posameznih idiomov nedvomno pomenil izziv za ustvarjalko in presenečenje za poslušalce. Inovativna raba najdenih predmetov ali vzajemno zrcaljenje zvočnih drobcev sta za ta večer seveda odpadli, zato pa se je v skladbah Hanne Hukkelberg odprl bolj intimističen izrazni prostor, osredotočen seveda na pevkin izjemni glas. Namesto samozadostnih zvočnih nanosov na široko platno je nastop potekal kot vznemirljivo listanje po glasbeni skicirki.

Slabo uro trajajoči koncert v sklopu Festivala Mesto žensk je v primerjavi z lanskoletnim nastopom ponudil vpogled v notranjost posameznih skladb, ki so jim bili odvzeti vsi samovšečni manierizmi. Namesto aranžmajev, ki jih na albumih pogosto zaznamuje soobstoj različnih izključujočih se perspektiv, je Hanne Hukkelberg za solistični nastop spremljavo oklestila na minimum: klavirske pasaže so kljub občasnim napetostim ohranjale izvirno preprostost, koncentričnih nadgradenj je bilo manj oziroma so bile razporejene na horizontalno, ne vertikalno matrico. Premene so zato bile manj radikalne, a še zmeraj opazne, zvočna gostota pa sicer mnogo bolj porozna, a posledično tudi bolj poenotena. Čisto lahko bi si predstavljal, da na ta način skladbe Hanne Hukkelberg dejansko nastajajo; v kontekstu včerajšnjega nastopa je nezavarovana iskrenost, rojena iz surovosti, njihov avtorski pečat dejansko podkrepila.

Ko se je Hanne Hukkelberg v zaporednih pasažah zadrževala zdaj v eni, zdaj v drugi skrajnosti registra, je tako z učinkovitimi kontrastiranji poudarjala bistvene točke znotraj razvoja posameznih skladb, izbranih tako rekoč iz celotnega repertoarja. Ker nekatere med njimi prevprašujejo ustaljene vzorce izmenjavanja napevov in harmoničnega sosledja, se je njihova struktura s tem okrepila in naredila več prostora za implicitni čustveni komentar. Ob skrčenju zvočne ekscentričnosti se ta ni več prevešal v tesnobo, temveč je vztrajal v bolj prijetni bližini.

V tem kontekstu je dobil prepoznavni glas Hanne Hukkelberg seveda osrednjo vlogo. Barvno je bil izjemno bogat in sposoben izraziti množico čustvenih odtenkov. Vokaliziranje s pogostim petjem v falzetu je bilo izjemno dinamično in se je v najboljših trenutkih čudovito prepletalo s ponavljajočimi se klavirskimi pasažami. Zaradi domiselnega fraziranja in barvanja so glasovi kapljali iz posameznih tonov ali jih kontrapunktično nadgrajevali v posrečenih melodičnih vibah, pri čemer posamezne nepravilnosti sploh niso bile bistvene. Še več, če odštejem napovedano nepripravljenost ob neki starejši skladbi, je imel nastop nekaj trenutkov, v katerih so tudi trenutne nečistosti izzvale dodatne izrazne možnosti. Ne nazadnje je bil nastop zanimiv tudi zaradi njih, pri čemer pa nisem čutil nobene želje, da bi bil tudi daljši.