Kino Šiška, 23. 6. 2016

Včerajšnji soparen četrtkov večer je bil kot nalašč za obisk Kina Šiška in prisluh koncertoma skupin Shearwater in Cross Record. Zatohla težaškost sopare v zraku je pripravila kulise za dva seta emocionalno polnih glasbenih izlivov, nizki stropi šišenske Komune pa so še pridodali k občutku utesnjenosti ter zbližali izvajalce in publiko.

Pričela sta zakonca Cross in Duszynski, ki sta se združila pod imenom Cross Record. Dvojec, ki se med nastopi v veliki meri poslužuje loopanja, je koncert otvoril ravno s tem. Atmosferični dromlji se je pridružil zasanjan, razvlečen vokal Emily Cross, ki ga je Duszynski takoj zaloopal in efektiral z odmevi ter transpozicijo. Vokal je instantno spomnil na FKA Twigs, kar je vzbudilo določena zvočna pričakovanja, s katerimi pa Cross Record nista šla povsem z roko v roki. V prvi polovici koncerta sta se ves čas gibala v sferi zasanjanega, rahlo melanholičnega petja, ki sta ga podpirala z arpeggiiranimi kitarskimi linijami. Občasno sta dodala še ščepce zelo resonirajočega synth basa, ki pa so le še stopnjevali počasno, mlačno in žalostno vzdušje. Šele proti koncu pol urnega seta sta se Cross Record malce razigrala, dvignila tempo in pričela bolj divje udrihati po inštrumentih. Vendar pa kljub temu ni bilo čutiti deviacije v čustvenem smislu in sledilo je še nekaj minut »angsty« melanholije, le da je bila sedaj podkrepljena z dokaj generičnim indie rock beatom in sosledjem akordov oddaljene distorzirane kitare. Po medlem aplavzu je bil čas za pavzo pred glavnimi gosti večera.

Shearwater so nastopili kot zasedba petih. Klasična rock bend postavitev klaviatur, dveh kitar, bas kitare ter bobnov na pogled nikakor ni več razburljiva in Shearwater se očitno tega vsaj malo zavedajo, saj so zadeve vizualno popestrili s postavitvijo vertikalnih barvnih luči in uporabo megle, ob prvem komadu »Prime« pa je frontman Jonathan Meiburg še dodatno osvetljeval svojo obrazno izraznost z uporabo LED rokavic. Rahlo pretirano igranje z osvetljavo, pretirano zato, ker predvsem ni imelo kakega posebnega učinka, se je na srečo kmalu umaknilo muziciranju in nadaljevali so z igranjem skladb z najnovejše plošče Jet Plane and Oxbow. Nivo energije je bil v primerjavi s Cross Record opazno višji in bobnar je celotno trajanje koncerta divje in fokusirano mlatil po svojih omiljenih zvočilih, ob tem pa izgledal tako prevzet, da je pozabil na kontrolo obraznih mišic in tako večino časa srepo buljil v občinstvo. Zvok, ki so ga Shearwater zastavili na najnovejši plošči, se je zrcalil tudi v njihovem nastopu, saj so vokalni deli zveneli kot stilizirane reimaginacije Davida Gilmourja iz 90s Pink Floydov, na katere so spomnili tudi instrumentalno, četudi s precej večjo afiniteto za indie del rocka.

Vendar pa indie v tem kontekstu ni pomenil ležernosti, saj je Meiburg z zakrčenim vratom in prepotenim obrazom izgledal, kot da zagon črpa naravnost iz orla, ki leti na vetru ameriške svobode in demokracije. Izraziti energičnosti navkljub pa čustveno Shearwater niso spremenili poteka večera, ki sta ga zastavila Cross Record. Po besedah Meiburga, ki je komad Quiet Americans napovedal z opisom, da gre za občutek, ko »hkrati ljubiš in sovražiš svojo rodno državo«, se je na nek način ravnal cel koncert. Stalno je bilo namreč mogoče čutiti resignacijo kot posledico zavedanja sveta okoli sebe, sklopljeno z občutkom nemoči. Tako tudi deli, kjer so se spustili v manj tonalne parte in se poslužili maničnega udrihanja po kitarah, nalik 90s noise rockerjem, niso zares udarili, ampak na nek način podprli sliko depresivnih, v svetovne spone ujetih individuumov.

Cross Record in Shearwater so v šiško prinesli del Amerike (večina članov namreč živi v Teksasu), skozi prizmo njihove interpretacije pa so nam pokazali in dali vedeti, da prozac nation ni izumrl, očitno se je le malce oklenil indie rocka.