Channel Zero, 26. 2. 2016

Petkova plesna veselica v okviru serialke Lost Tapes v Channel Zeru je uspela v vseh pogledih. Klub je bil poln, publika plesno razpoložena, didžeji pa prekaljeni mojstri svoje obrti, v tistem najbolj klasičnem pomenu. Za nameček sploh ni bilo jasno, koliko je izvrstnemu obisku botroval osrednji gost večera. Mešalko si je namreč skoraj neopazno izmenjal z domačimi veljaki Schrauffom, Lavko in Dulashem ter osredotočeno in brezkompromisno odvrtel izbor glasbe, ki ga navdihuje že dobra tri desetletja. Ja, na Novi Zelandiji rojeni, a že v otroštvu v Haag preseljeni John Scheffer alias Intergalactic Gary se nepotrebnega hajpa tako rekoč načrtno izogiba, pa čeprav se ga je na klubski sceni prijel status kultnega didžeja. Kot zelo vplivnega ga navajajo mnogi mlajši in bolj prepoznavni didžeji, ki jih navdušuje tako s svojimi izbori skladb kot z brezhibno tehniko miksanja, ki jo je začel piliti že v zgodnjih osemdesetih. Na takrat zelo dejavni in odmevni plesno elektronski sceni v Haagu je glasbo najprej vrtel v tamkajšnjih skvotih, potem pa je z rednimi klubskimi večeri v začetku devetdesetih poskrbel za to, da domačinom, željnim aktualne plesne glasbe, ni bilo več treba hoditi v Amsterdam.

No, ker je ves čas ostal zvest italo discu, new wavu, electru ter zgodnjemu technu in (acid) houseu, se je aktualnost njegovih izborov zrcalila v različnih kontekstih. Sprva kot noviteta, potem v kontekstu specifičnih (podtalnih) scen, pa v različnih rivajvlih in nazadnje še v luči retrospektivnega pionirstva. Ob tem je zanimivo in zgovorno dejstvo, da je izven Nizozemske začel bolj redno nastopati šele v zadnjih desetih letih. Toda čeprav ga, kot pravi sam, ponavadi vabijo za tovrstno glasbo specializirani promotorji, se zdaj pogosteje znajde tudi na žanrsko manj specifično profiliranih plesno elektronskih dogodkih. Lani je denimo nastopil v okviru festivala Dimensions v Pulju, letos poleti pa bo set odvrtel celo na barcelonskem Sonarju. Na neki način pravzaprav logično. Ker plesna elektronska glasba z vse večjo priljubljenostjo dobiva novo, o njenih koreninah nepoučeno publiko, v ospredje pač spet prihajajo veterani, ki s svojo glasbo in didžejanjem obujajo spomine na pionirske dni. Ne gre sicer spregledati nostalgičnih vzgibov, toda nič manj ni pomemben izobraževalni vidik ali pa ne nazadnje preprosto to, da mnogi legendarni didžeji plesišče še vedno obvladujejo mnogo bolje kot marsikateri mladi up. Na tem mestu velja omeniti tudi to, da je Scheffer med širšo publiko verjetno nekoliko manj prepoznaven zato, ker je bil manj dejaven kot producent. Je pa leta 2001 v navezi z bolj prepoznavnim someščanom in prijateljem I-f-om, pod psevdonimom The Parallax Corporation, objavil pri poznavalcih zelo cenjeno ploščo 'Cocadisco', ki še danes velja za enega ključnih dosežkov nizozemskega electra.

Tudi njegov petkov set, pričakovano, ni prinesel kakšnih žanrskih presenečenj. Čeprav se je vmes znašla kakšna sodobnejša skladba, je tokrat izbor osredinil predvsem na vintage italo disco, acid house, (nizozemskim) electro ter zgodnje križance med technom in EBM-om, torej muzike, ki so zaznamovale osemdeseta in zgodnja devetdeseta. Presojo o tem, ali je za kakšno presenečenje poskrbel s samim izborom skladb, bomo prepustili specialistom. Jasno pa je bilo, da je ta želeni učinek dosegel na plesišču, kar zlahka pripišemo njegovemu izvrstnemu občutku (in rutini) za vzdrževanje dinamike. Posamezne skladbe je vrtel ravno dovolj dolgo, da smo lahko začutili njihov izvirni namen, ter jih hkrati menjaval dovolj hitro, da set ni postal monoton. No, za to, da scenosled ni postal preveč premočrten, so poskrbeli že razpoloženjski karakterji skladb. Enkrat smo se znašli v temačnem, koračniškem podtalju, drugič v igrivih in zafrkantskih aplifterjih ali pa razneženi v zapeljivih sintovskih šlagerjih. Ob tem so bili miksi skoraj neopazni, v starošolskem stilu, brez poceni trikov in pomagal. Ja, v dobri dve ure dolgem setu se je intergalaktični Gary nagaral, zadimljen in stroboskopiran, kot takim plesnim veseljačenjem pritiče.