Gala hala, Ljubljana, 9. 2. 2019

V soboto se je v ljubljanski Gala Hali odvil koncert Jamesa Lega. John Wesley Myers je poslušalcem Radia Študent znan še iz let koncertiranja z zasedbo Black Diamond Heavies. Že takrat je prepričal s svojim specifičnim in, če hočete, vražjim zvokom svojih fender rhodes klaviatur. V svoji solo karieri je izdal štiri studijske albume. Zadnjega z naslovom Blood on the keys leta 2016.

Kot predskupina sta večer otvorila duo Drajnarjuva vampa, za katera bi lahko rekli, da svoj koncertni nastop mešata z elementi neke vrste kabarejskega performansa. Brata Hostnik iz vasi Suha pri Škofji Loki, akademsko izobraženi pianist in harmonikaš, sta lani v samozaložbi objavila svoj drugi album Divji zahod. Iz opisa te plošče lahko razberemo, da gre za zbir šansonsko obarvanih skladb, ki naj bi bolj ali manj neposredno spominjale na glasbeni svet legendarnega Toma Waitsa. V instrumentalni izvedbi sta bila Drajnarjuva vampa tokrat z odra zagotovo zelo solidna, tehnično virtuozna, njun koncert pa je bil v pravšnji meri obogaten z elementi glasbene improvizacije. Vmesni nagovori, ki sta jih Drajnarjuva vampa med koncertom namenila publiki, so delovali zabavno, navdihujoče, na momente celo pridigarsko, a so s konstantnim ponavljanjem monologov vzdušje tudi hitro zasičili, in to ne na najboljši način, ki je duo lahko stal tudi nekaj koncentracije občinstva. V vokalnem smislu Drajnarjuva vampa res predstavita nekakšno mešanico specifičnega znanega izraza Toma Waitsa, pa tudi denimo Janija Kovačiča, na momente celo poskuse Breclja, a žal je ravno v posnemanju teh znanih imen umanjkalo nekaj duovega avtentičnega, lastnega izraza v vokalnem delu. Vsekakor je bil nastop Drajnarjuve vampe predvsem mirna uvertura v divji večer, katerega rdečo nit bi vsekakor lahko povlekli z imenom Toma Waitsa.

V kontrastu s predhodnim dvojcem je glavni nastopajoči James Leg v čevlje svoje odrske vloge stopil brez kakih pridigarskih vložkov. In v družbi z bobnarjem v glavnem samo zažgal vse na poti do pekla in nazaj. Koncert Jamesa Lega smo si ogledali že decembra v Škofji Loki, pa nas je tokratni nastop vseeno pozitivno presenetil. Razlog za to ne tiči v prostoru samem ali v publiki. Verjetno gre prej zgolj za skupek dejavnikov, katerih skupni imenovalec je pač življenje oziroma to, kako smo ljudje, tudi glasbeniki, le ljudje in doživljamo tako boljše kot slabše dni.

Energija Jamesa Lega ona odru je tako močna, da se kot poslušalec in gledalec večkrat vprašaš, kako je sploh mogoče, da nekdo zmore tolikšen telesni vložek, medtem ko suvereno igra na klaviature in poje. Res je, njegovi gibi se ob skakanju po klaviaturah ponavljajo, a se vložek v tem razlikuje v načinu podajanja, intenzivnega igranja obeh glasbenikov, ki sta bila vse od začetka pa do konca koncerta v stalnem polnem pogonu. V primerjavi s koncertom v Škofji Loki je dvojec tokrat deloval veliko bolj uigran, složen in energičen. Komadi so sekali eden za drugim brez kakršnihkoli premorov, monologov ali drugih mašil. Največ skladb smo tokrat slišali z zadnje, v uvodu recenzije že omenjene plošče Blood on the Keys.

Pohvaliti moramo tudi samo dramaturgijo koncerta, ki se je vil skozi vrhunce energičnih komadov, v ravno pravih momentih, tako za publiko kot za oba nastopajoča, pa nas je dvojec popeljal tudi v svoje balade, ki so z Jamesovim raskavim vokalom razkrile še tisto skrito, nežno plat divjega rock’n’rolla. S svojimi klaviaturami in ob ravno prav nažigaškem bobnanju nas je Leg odpeljal po divjem odvodu rock’n’rolla raskavih vokalov, polnih življenja in rahlo melanholično poetičnih besedil.

Po dobri uri koncerta pa so se tokratne recenzentke ob ponavljanju slišanega že lotili določeni pomisleki. Ob sicer res energičnem in dobrem nastopu so ti pomisleki sicer zanemarljive vrednosti - vedar pa bi vetjetno lahko rekli je James Leg s svojo glasbo zagotovo tiste vrste nastopajoči, katerega koncerti težko zadržijo nivo pozornosti poslušalca za več kot okroglo uro, saj se tovrstni žanrski komadi hitro ujamejo v monotono linijo, vsaj na momente postanejo tudi predvidljivi in s tem izgubijo poslušalčevo pozornost.

All in all pa tudi ob ravno navrženem lahko rečemo, da je bil tokratni Legov koncert odličen in vsekakor vreden skoraj razprodane Gala Hale. Podobnih dogodkov pa se veselimo tudi v prihodnje.