Kino Šiška, 21. 11. 2012

Norveški saksofonist Jan Garbarek je eden izmed tistih redkih glasbenih ustvarjalcev, ki so tako s svojim zvokom kot svojo govorico postavljali koordinate celotnim žanrom. Garbarkova samosvoja raba ljudske melodike je že pred desetletji v povezavi z eteričnostjo vzdušja in izraza vzpostavila eno izmed bistvenih slogovnih značilnosti znamenite založbe ECM. Razvoj Garbarkovega izraza in spremembe žarišča v njegovem zanimanju so s postopnim odmikanjem od izhodiščnih jazzovskih temeljev zaznamovale celotno generacijo. Spajanja arhaične ljudskosti, različnih glasb sveta z jazzom – in jazza s formami popularne glasbe – so se pri Garbarku v zadnjih desetletjih čedalje bolj nagibala proti mehkim obrisom glasbenega misticizma, bolj ali manj temelječega na idiomih z že ustaljenimi pomeni. Po približno dveh letih smo nezgrešljivo poetiko Jana Garbarka včeraj ponovno lahko doživeli v Kinu Šiška.

Garbarek, ki je leta 2009, presenetljivo, izdal svoj prvi samostojni koncertni album, je trenutno na turneji z zvezdniško zasedbo. Za takšno oznako pravzaprav zadostujeta imeni dveh članov, ki zadostujeta tudi za to, da ostaneta druga dva v njuni senci. Jan Garbarek in Trilok Gurtu sta pač nesporni glasbeni veličini in njuno sodelovanje pomeni še eno pomembno ustvarjalno stičišče – tako kot sodelovanja Gurtuja z Johnom McLaughlinom ali Joejem Zawinulom. Pianist Rainer Brüninghaus je sicer tudi že dolgoletni Garbarkov sodelavec, vendar verjetno v senci spomina vsaj na Boba Stensona, medtem ko je basist Yuri Daniel v še toliko manj hvaležni vlogi nadomeščanja izjemnega Eberharda Weberja. Ta je bil, ne nazadnje, na mnogih mestih prisoten v vsaj v Danielovih neizogibnih izraznih aluzijah.

Nemara je bil nastop Garbarkove skupine manj obremenjen s posameznimi pričakovanji kot z Garbarkovo lastno ustvarjalno zgodovino, prilagojeno možnostim danega konteksta. Garbarkov izraz je svojo zrelost dosegel že pred leti, da ne rečem desetletji, zato se pri njegovem novejšem ustvarjanju pojavlja nevarnost prestopa v manj dobrodošla izrazna polja. Kot je namreč nazorno pokazal včerajšnji koncert, obstaja med oplajanjem nekega idioma in zdrsom v njegovo senco jasna meja. Garbarkova čista fraziranja, katerih hladna melodična lepota je nekoč pretresala neke druge ustaljene vzorce, zdaj na trenutke učinkujejo kot svoj lastni približek. Čedalje večja osredotočenost Garbarkove glasbene govorice na samo sebe namreč ukinja napetosti, zaradi katerih je sploh lahko postala tako unikatna.

Čarobni večer sicer vrhunskega jazza se je občasno zanašal tudi na že znane vzorce, ki v kontekstu subtilne, iz jazzovskega fusiona izhajajoče zasedbe pomenijo predvidljive pasaže prostega teka, razvlečena soliranja, med katerimi eden, dva ali kar trije drugi oder za nekaj časa zapustijo. Težava je v tem, da tovrstni solistični vložki pogosto brez repa in glave povezujejo nepovezane izrazne niti; vaje v slogu, skratka. Takšen je bil predvsem basist Yuri Daniel, ki je razvil virtuozno in domiselno rockovsko igranje akordov, a žal brez vsebinske poante, a tudi pianist Rainer Brüninghaus, ki je fino, na trenutke ekspresionistično zvočno prelivanje v svoji solistični točki po nepotrebnem obrnil v sestavljanje pastišev. Pri tem je bila njegova očitna bližina klasični glasbi nekoliko izvotljena, dinamični grozdi pa premalo izkoriščeni.

Po drugi strani pa bi bilo skoraj treba reči, da je bil zvezda večera tolkalec Trilok Gurtu, ki se je tudi najbolje znašel v igrivih dvogovorih. Njegovi ritmi so bili presenetljivo nadrobljeni, kar je predstavljalo dobrodošel kontrast pogosto že preveč zglajeni podobi nekaterih skladb. Njegova solistična točka je vsebovala spiralasto razrezano činelo, različna indijska in druga tolkala, navdušujoče skandiranje, torej t. i. bol oz. konnakol, in – kovinsko vedro vode. Vanj je pomakal gonge in druga udarjala, po njem mešal s palčko in ob tem še pel. Njegov doprinos k celoti je bil tudi sicer pomemben, saj ji je s samosvojim izrazom dodajal nekaj potrebne globine.

Kot celota je bil Garbarkov nastop pač nekoliko preveč ujet v glasbene klišeje, ki so pri najbolj mehkobnih skladbah, denimo “One Goes There Alone”, mejili na ceneno osladnost. Mogoče je bil tudi zato Garbarek bolj prepričljiv s tenorskim, ne sopranskim saksofonom, saj ga je to sililo v sprotno izumljanje zvočne metaforike, torej proč od preverjenih, nekoliko okleščenih vzorcev. Podobno prijetno presenečenje je bilo tudi igranje na ljudsko alikvotno piščal v skladbi “Nu Bein”, kar bi se v bolj intimnem kontekstu lahko razvilo in preraslo omejitve zgolj ene izmed točk nastopa. Garbarkov izčiščeni odrski program je vsekakor zadostoval za občutek spoštljive vzvišenosti, vendar zaradi zanašanja na klišeje ni zares vzpostavil tistega zasanjanega stanja, ki ga pravzaprav skuša evocirati.