Cankarjev dom, 3. 7. 2014

Včerajšnji večer 55. Jazz festivala Ljubljana nam je ponudil tri zasedbe, katerih skupna nit je bila svojevrstna kaotičnost. V duhu letošnjega festivala smo najprej slišali norveško zasedbo z vse večjim slovesom In the Country, nato pa sta sledila še dva bolj eksotična koncerta zasedb Joachim Kühn/Majid Bekkas/Ramon Lopez in Tarek Yamani Trio.

Trojec In the Country je v Sloveniji nastopil prvič, dodeljena pa jim je bila Linhartova dvorana, ki pa je, kot že mnogokrat ob podobnih priložnostih, ostala pol prazna. V včerajšnjem primeru to niti ni bilo tako moteče, a predvsem zaradi narave same glasbe skupine In the Country. Le-ta posega in dosega območja atmosferičnosti in tihe, a močne, liričnosti. Nekje daleč v ozadju lahko slišimo tako Jana Garbareka kot Esbjörn Svensson Trio, a včerajšnje zasedbe vseeno ne moremo odpraviti s frazo »tipično norveško«. Na koncertu so predstavljali njihov najnovejši plošček Sunset Sunrise, ki je že njihov peti. Vse kompozicije na njem so delo pianista Mortena Qvenlida, ki spaja klasični norveški jazz z elektronskimi efekti. Na trenutke so ti delovali precej neumeščeno v sam kontekst skladb, sicer pa so se komadi mirno in postopoma prelivali od klasičnega pola k elektronskemu in nazaj. Qvenlid svoj inštrument izrablja tudi v maniri minimalizma, na drugi strani pa smo priča drobljenju zvočnega materiala. H gradnji zvočne krajine je močno prispeval tudi bobnar Pål Hausken s svojimi mnogimi tolkali. Prav on je ustvarjal nekakšen kontinuum skladb in jih enkrat vrgel v jazz, drugič v pop in spet tretjič v rock podstat. Še ena stvar, ki je ne gre zanemariti, pa je video instalacija, ki se je v času koncerta predvajala v ozadju. V maniri današnjih umetnikov, ki povezujejo vse medije, so tudi oni pripravili svoj film, sestavljen iz raznoraznih izsekov - od abstrakcije do realistične fotografije. Video je obogatil dogajanje, a podobno kot elektronski efekti v glasbi mestoma ni imel vloge.

Drugi nastopajoči so bili zasedba izkušenega pianista Joachima Kühna, Maročana Majida Bekkasa na gimbriju in vokalu ter Španca Ramona Lopeza na tolkalih. Večer je na tej točki zares oživel in krenil v smer eksotičnih ritmov. Kühn, čeprav v svojih sedemdesetih, ne kaže odnehati, ravno nasprotno: svoj značilen jazzovski zvok v tem triu bogati še s pridihom maroške in španske glasbe. Skladbe, ki so jih odigrali, so bile precej premišljene, še posebno Kühnov prispevek, pri katerem je bilo jasno slišati tako njegovo freejazzovsko tradicijo kot tudi klasično izobrazbo. Na trenutke se je zdelo, kot da slišimo skladatelja pri svojem ustvarjanju, le da je bilo tu vse tekoče, na momente prav plesno. Za to pa je poskrbel Ramon Lopez, ki je s svojim igranjem dodal še dodaten žar in energijo glasbi. Vsi udarci so bili skrbno izbrani, prav tako kot izbira tolkal – igral je namreč tako na bobne kot tablo in druga zvočila. Tudi njegova dinamičnost je bila izredna – od tihih dromljanj do izrednih jazzovskih ritmov, premešanih z vplivi španske in maroške ritmike. Tretji član zasedbe je Majid Bekkas, ki je imel tekom koncerta tudi vokalni part, sicer pa je v vlogi povezovalca med Lopezom in Kühnom. S svojim gimbrijem je po domače »držal štimo«. Skupina se je gibala od skupnih ritmičnih vzorcev preko podajanja materiala med glasbeniki do izrednih solov, še posebej Kühna in Lopeza. Vmes je Kühn zamenjal inštrument in nam pokazal tudi svoje pihalske sposobnosti. S svojim altovskim saksofonom je odprl še eno dimenzijo te zanimive skupine. 

Zadnji nastopajoči včeraj pa so bili Tarek Yamani Trio, ki so dogajanje prenesli v Klub Cankarjevega doma, kjer je ozračje za tovrstne koncerte bolj primerno. Vodja zasedbe je nadarjeni mladi pianist Tarek Yamani, ki ga je jazz srenja že prepoznala kot prihodnost te zvrsti. Nastopil je še z dvema slovenskima glasbenikoma, in sicer Kristijanom Krajnčanom in Goranom Krmacem. Fantje so se spoznali na šolanju v Gröningenu in ustvarili navezo, ki traja že osem let. Tokrat so nam odigrali bolj arabski set, z izjemo Porterjevega standarda I Love You. Sicer so koncert sestavljale mnoge arabske pesmi, ki jih je Yamani zanimivo zaranžiral in jim dodal jazzovsko preobleko. Klasična tradicija jazza v kontrastu z arabsko glasbo tvorita presunljivo kombinacijo. Yamanijev jezik temelji na dekonstrukciji materiala, ki ga plasti ali pa vrsti v določena zaporedja. Poigrava se s poslušalcem in njegovim spominom na že slišano. Sicer pa smo slišali veliko arabske melodike in kromatičnih pasaž. Zanimiva in izpostavljanja vredna je tudi zamenjava basa s tubo. Krmac odlično vodi ta inštrument skozi skladbe, tako da do izraza pride njegova barva. Od nizkih tonov, ki se stopijo v skladbe, do višjih, ki izstopijo in obogatijo trenutno zvočno paleto. Kranjčan pa s svojo doslednostjo ohranja pulz skupine. Sliši se, da so fantje še mladi, saj vse skupaj na trenutke deluje prav šolsko, na drugi strani pa slišimo zanimive preobleke arabske melodike.

Večer je bil torej precej pester. Od mladcev Tarek Yamani Tria preko izkušenejših In the Country do zrele in energične Kühn/Bekkas/Lopez zasedbe. Prijetna kombinacija skupin, pri katerih je zanimivo ravno razmerje med njihovimi energičnostmi.