Menza pri koritu, 18. 2. 2014

Pretekli dvojni koncert italijanskega dua in njegove naveze z nemškim analogno-elektronskim zvočnim laboratorijem v Menzi pri Koritu je ob sicer maloštevilnem obisku minil v mešanici zvočnega obilja, a se je zvečine ognil zasičenosti, ki jo je v klubski prostor vnesla gneča različnih zvočil in aparatov. 

Jooklo Duo sta Virginia Genta na saksofonih in David Vanzan na bobnih. Na svoji desetletje dolgi skupni poti pa se ta, še vedno mlada špilavca oblikujeta pretežno na klubskih odrih po Evropi in različnih dodatnih sodelovanjih, kakršno je tudi na primer Sinergia Elettronica. Ta 'odrskost' in 'koncertnost' zasedbe je še kako opazna tudi poslušalcu, ki se je – kot avtor tega teksta – z duom v živo srečal prvič. Je pač eden tistih, ki svojo zasidranost v moči in energičnosti jazzovske geste kljub svoji zgodovini drži radikalno v smeri improvizacije, krika in drvenja ter se v igri bolj kot tradiciji, v kateri bi lahko prepoznavali učitelje, predaja lastnemu raziskovanju in predvsem izčrpavanju trenutka. 

Pretekli torek se je Jooklo Duu, kot bojda že na svojem prvem ljubljanskem špilu pred nekaj leti, pridružil Marko Karlovčec in tako smo dobili pihalsko-bobnarski trio, katerega člani se niso toliko dialoško spogledovali drug z drugim kot ubrali nek skupen drnc. K raznolikosti samega zvoka je pripomoglo tudi preprijemanje različnih dimenzij saksofonov, ki pri Virginii na primer izstopi tudi v simultanem igranju dveh instrumentov, vendar sta oba saksofonista v resnici ostala težko razločljiva. Nastop tria je predvsem opredeljevala energičnost, ki je zmožna požreti in uporabiti različne, mestoma tudi severnoafriške odmeve. Kljub temu smo bili po zmerno dolgem stampedu v dodatku deležni tudi bolj swingovskega zvoka, ne da bi s tem Jooklo trio v glavnem delu nastopa začrtano napetost kakorkoli ublažil. Nekoliko večje nihanje v zvoku in intenzivnosti je pripadlo drugemu delu koncerta, kjer sta se pihalka in bobnar – slednji je v novem kontekstu stopil za Moogove klaviature – izkazala še v precej drugačni igri.

Sinergia Elettronica je predvsem ime organizma, ki je nastal kot spoj obeh članov predhodnega dua in variabilnega orkestra Metabolismus. Slednji se sestavljanju mašinerije, temelječe predvsem na rabi analogno-elektronskih strojev, posvečajo že zavidljivih več kot dvajset let, lanska vključitev obeh članov Jooklo Dua pa deluje v obe smeri. Sinergia Elettronica tako ni le posledica ljubezni in fascinacije nad zaprašenimi sintetizatorji, magnetofoni in drugimi ostanki analogne preteklosti elektronske glasbe. Sestavni deli orkestra variirajočega števila članov delajo tudi na spajanju različnih instrumentov v kompleksen mehanizem. Virginia in David se vanj vključujeta z improvizirano igro, ki pa jo na drugi strani mehanizem tudi vpne v svojo zvočno bizarnost. 

Rezultat takega, tudi vizualno zanimivega pristopa je tako zvočno bogat, a je na preteklem koncertu nihal med občasno zasičenostjo in bolj uspelimi, predvsem subtilnejšimi deli igre. Problem se je sicer nakazoval ravno v včasih težko obvladljivem naboru zvočnih virov, ki so potrebovali nekaj časa, preden se je celotna mašinerija umirila ter svojo zvočno improvizacijo ustalila tudi v bolj stabilnem zvočnem okolju.