* foto Luka Volk/Pritličje

Pritličje, 24. 5. 2018

V četrtek zvečer se je v okviru spremljevalnega programa letošnje Druge godbe v Pritličju odvil koncert za ušesa tiste bolj neprilagojene sorte. Nastopila sta - kot so zapisali v PR tekstu FB dogodka -,»tihi, domači pretkani teoretik, kritični novinar in domala zasebni glasbenik« Kaganovich ter newyorški skladatelj in kitarist Patrick Higgins, lokalni publiki najbrž najbolje znan kot kitarist brooklynske zasedbe ZS. Gre za dva med seboj precej različna projekta, kljub temu pa je obema skupen poskus prevpraševanja dojemanja muzikalnega ter fundamentalno ukvarjanje z relacijo posameznik – družba.

Po krajšem odpravljanju tehničnih težav je ušesa in nevrone zbrane v koncertnem prostoru pričel dražiti Kaganovich. Nevpadljivo je sedel v levem kotu malega odra, lice mu je osvetljeval ekran računalnika, prsti so previdno in premišljeno vrteli gumbe ter premikali drsnike na kontrolerju. Opis in razglabljanje o celotnem konceptu Kaganovicha, kot že več let aktivnega projekta, močno presega okvire koncertne recenzije, zato se bomo v nadaljevanju posvetili zgolj nekaterim aspektom. Za vernike v fizično-performativno intenzivne načine izvajanja glasbe je bil to nedvomno izjemno dolgočasen nastop, a Kaganovichu tega nikakor ne gre očitati. Del njegovega koncepta je namreč ločitev oziroma oddvojitev glasbe od persone, ki za njo stoji, ali če citiramo Kaganovicha samega, »oddvojitev do neke mere, da tu ni nujnega sweat faktorja, da bi se to smatralo za glasbo«. S tem se naveže na akuzmatska načela razumevanja glasbe zgolj kot dogajanja v mediju zvoka. V tehnično-performativnem smislu se Kaganovich zato še najlepše umesti v milje checking e-mails on stage« v slogu denimo Murcofa, ki je pred leti v Cankarjevem domu kakšno uro na odru tipkal po svojem Macu in nato odkorakal z odra, seveda ob precejšnjem neodobravanju publike.

V vsebinskem smislu je Kaganovich predstavil predvsem kompozicije s svoje zadnje kasete, dopolnjene z nekaj starejšimi skladbami in sempli sodobne popularne glasbe - konkretno Rihanne. Set je bil tako sestavljen kot konglomerat različnih vplivov in je sopostavil mnoge na videz nezdružljive elemente. Elektronske drone so iz zasanjanosti vlekli distorzirani beati, slišali smo šepetaje izrečena imena in lokacije velikih ruskih korporacij ter njihovih izpostav, vmes je drone presekala Rihanna s svojim vzklikom »bitch better have my money«, spet drugič je drone z vnosom industrialno zvenečega banganja postal ghettotech, ki je z zvokom črnskega geta set tudi zaključil. Ob tem gre za nekakšen metamodernistični poskus vzporejanja in povezovanja različnih miljejev, nekako v slogu radia, ki ga ravnokar poslušate in katerega sodelavec je tudi Kaganovich sam, konkretno pa tudi za sopostavitev dejanske persone Lazarja Moisejeviča Kaganoviča, Stalinovega bližnjega sodelavca in človeka, ki je v veliki meri odgovoren za ukrajinsko lakoto oziroma gladomor v zgodnjih tridesetih letih 20. stoletja, z današnjimi trendi in svetovno socio-ekonomsko-politično situacijo. Aluzija na Kaganoviča osebno je sicer danes v tem projektu manjšega pomena kot kdaj prej, vsekakor pa gre za poskus povezovanja poezije, novih muzik in pop kulture. Koncert oziroma živa izvedba v Pritličju je bila tako testament ravno temu; kdor je pričakoval koncert v ponarodeli formi rock’n’roll odrske prižnice, je bil bržkone razočaran, bolj akuzmatično naravnanim poslušalcem pa je omogočil skok in potop v asociativne globine, ki jih je razpiral kuriran izbor zvokov.

Po pavzi je taktirko na pritličnem odru prevzel Patrick Higgins. S seboj je imel tokrat hardverski in softverski skupek, pripravljen specifično za izvedbo plošče Dossier (dosje), ki mimogrede izide šele prvega junija in ki jo je bilo ekskluzivno še pred izidom moč kupiti v Pritličju. Higginsa na tej točki ne bomo podrobneje predstavljali, zainteresiranim lahko v branje oziroma poslušanje priporočimo kakšno od starejših recenzij koncertov v naših koncih ali intervju, ki ga je v minulih dneh z njim opravil Goran Kompoš in ki je dosegljiv na spletni strani Radia Študent. Kot pri Kaganovichu se torej osredotočimo zgolj na določene aspekte in poglejmo, zakaj sta bila koncerta konceptualno primerna za sobivanje v enem večeru.

Kot v intervjuju pove Higgins, je plošča Dossier plod razmišljanja o naših spletnih dosjejih; o podatkih, ki jih firme, korporacije, združbe in posamezniki na internetu posedujejo o nas. Gre za big data, skupek razosebljenih, golih dejstev o nas, skozi katere nas v dobi digitalnih družbenih omrežij ocenjujejo in rangirajo tako drugi ljudje, ki do teh informacij dostopajo, kot tudi kompleksni algoritmi, ki nam preko usmerjenega oglaševanja v veliki meri krojijo vsakdan. Dossier tako deklarativno poskuša prevprašati odnos med posameznikom in družbo, kar v nekako metamodernističnem smislu s pozicije – pavšalno rečeno – bedroom producenta počne tudi Kaganovich.

Kot že rečeno, je Higgins za potrebe plošče Dossier zasnoval skupek hardvera in softvera, ki mu omogoča uporabo kitare na nove in inovativne načine. Njegovemu klasičnemu arzenalu Stratocasterja in vrhunskih analognih efektov je tako pridružena namensko spisana programska oprema, ki z MIDI magnetom in kontrolerjem na kitari upravlja s PureDato, Abletonom in Reaktorjem. To Higginsu omogoči, da kitaro med drugim uporablja kot perkusiven inštrument, ki zlahka izzveni kot elektronsko manipuliran bobnen. Higgins tako s kitaro zapolni celoten frekvenčni spekter, globoke base, ki servirajo dronerske momente, ustvari z uporabo harmonizatorskih pedal, srednje frekvence so večinoma v domeni kitarskega zvoka, sicer intrigantno vmešanega s stalnim delayem, visoki toni pa so največkrat v domeni digitalno obdelanih glitchy semplov, ki jih nadzoruje z že omenjenim kitarskim MIDI magnetom in ki so vsi plod lastnega snemanja, torej niso digitalno sintetizirani. Zanimivo je ob tem opazovati, kako se tehnično zahtevno in hitro kitarsko shreddanje ne prevede v znan zvok hektične solaže, temveč v poliritmično bobnanje, ko višina igranih tonov na kitari sovpade z različnimi sempli oziroma različnimi deli semplov, s čimer kitara postane fizičen vmesnik za granularno sintezo.

V performativni luči Higginsov koncert ni soroden Kaganovichevem, tu gre namreč zelo očitno za tisti sweat faktor, saj je izvedba seta po Higginsovih besedah precej naporna, kar je razumljivo, noge namreč neprestano steguje proti efektom na tleh, medtem ko roke neumorno švigajo sem ter tja po kitarskem vratu. Zvočna izkušnja pa je kljub temu precej podobna. Tudi Patrick Higgins v svojem koncertu sopostavlja različne glasbene in zvočne forme, z basom bogati vmesni vložki bi bili zlahka osnova tudi za tehnoidne odvrtke, bolj izčiščeni kitarski deli aludirajo na newyorške minimaliste, četudi po Higginsovih besedah nikoli ni aktivno želel poustvarjati te tradicije, uvodni droni pa bi lahko bili osnova tudi za ambientalen sound art piece itn.

Edina manjša zamera v veliki meri improviziranem setu bi lahko bila v smislu trajanja. Zdelo se je namreč, da je dobrih 45 minut trajajočem nastopu proti koncu zmanjkalo narativne rdeče niti, repeticija pa je prenehala biti stimulativna in je postala pač repetitivna.

Četrtkov večer spremljevalnega drugogodbaškega programa je v urbanem okolju predstavil aktualno dogajanje na urbano-zvočnem področju trenutnih drugih godb in novih muzik ter je bil kot tak za nosilce neprilagojenih ušes gotovo intriganten dogodek, ki ga je bilo škoda zamuditi. V kolikor vas torej zanimajo razmišljanja o metamodernizmu, integraciji tehnologije v umetniške prakse, aktualnem zeitgeistu ter performativnosti v današnjem času, vam priporočamo poglobitev v starejše recenzije in intervjuje s protagonisti. Če vam je za to vseeno, pa pač ne ...