KOGL, Velika Nedelja, 16. 6. 2018

* foto: Arne

Približno ura in pol vožnje iz Ljubljane nas pripleje do posestva Kogl. Vinogradniška domačija se nahaja na manjši vzpetini, ki nudi razglede na okoliške vinograde, dolino in griče, kamor pogled nese, vse tja do Donačke gore. V zasanjani atmosferi senc mogočnih dreves, ob kozarčku dobrega vina iz tamkajšnih trt, nas na namembnost našega prihoda opozori glasbeni uvod Lubih duš, ter nagovor organizatorice. KaoFestival, ime samo izraža nekakšno distancirano samokritično držo do lastnega dogodka. Po besedah organziatorjev se v poplavi mnoštva festivalov in glede na trajanje dogodka, res ne morejo imenovati festival. A kako drugače na kratko predstaviti idejo druženja in podpiranja mladih slovenskih glasbenikov, ki se gibljejo med žanrsko razgibanimi alternativnejšimi izrazi? Verjetno je tudi tak samorefleksiven odnos organizatorjev Špele in Luke oziroma širše družine Cvetko pripomogel da so široko zastavljen dogodek dobro izpeljali.

Že ob prihodu se je izkazalo da tokrat ne bomo priča zgolj glasbenemu programu, saj so dogodek spremljala tudi razstavljena dela mladih slovenskih umetnic. Maruša Uhan je razstavljala umetniška platna in cementni vlakcec, Lea Topolovec fotografije, na vhodu dogodka so nas pozdravljali razstavljeni viseči čeveljci Enje Grabrijan. Kolektiv totAlkič Line Stainer in Enje Grabrijan pa se je predstavljal z obešenim poslikanim perilom, ki je ob glasbenih nastopih večera služilo tudi kot platno za njune vizualizacije na temo Kao.

Kot že omenjeno, dogodek je otvoril ljubljanski summertime jazz kvintet Lube Duše. Njihova glasbena prezenca je za otvoritev izpadla kar samoumevno, saj so dobesedno uglasbili atmosfero, ki jo je domačija ponujala v junijskem popoldnevu. Kvintet je suvereno preigraval jazz standarde. Pravtkako v jazzy maniri je koncertno prizorišče nato prevzel Styrofoam, ki smo mu pred kratkim prisluhnili tudi na rojstnem dnevu Radia Študent. Band je pod vodstvom Jana Kopača manevriral med že poznanimi suvereno odigranimi komadi kot so Japan in Moonmiles ter ne toliko samozavestno vnesenimi improvizacijami. Zasedba je svoj nastop zaključila s poletno zvenečim ritmičnim catchy synth komadom, ki ga recenzentka veselo pričakuje na prihajajoči izdaji. Iz zasanjanih ritmov ob zahajajočem soncu nas je udarno v blues rockovski maniri prebudil Jinho Jinza. Glasbenikom se je vidno poznala najdalša kilometrina med nastopajočimi, suvereno in konsistentno uigrano so predstavili komade z letošnjega albuma TODAY - Cause the devil told me so in brez večjih imrpovizacijskih momentov končali svoj nastop. Nesesari kakalulu je zaključil koncertni del dogodka ki se je odvijal na ozelenjeni terasi posestva. Občinstvo se je med njihovim nastopom v veliki večini odreklo predhodnemu udobju ležalnikov in oblikovalo polkrog okoli nastopajočih, kjer je v skoraj ritualnih ritmih poplesavalo. Kolektiva ni zmotil niti dež, kaj hitro je z glasbo prepodil nagajivi oblak. Deleženi smo bili tudi psihadelične skoraj doorsovske improvizacije na temo rdečkastega meseca, ki je počasi zahajal nad prizoriščem. Koncertni del dogodka je zasedba zaključila s komadom Um Pah.

Sledila je premestitev prizorišča iz ozelenjene terase na etažo nižje z gozdom v zaodrju. Manjša skupinica nas je bila med intermezzom deležna krajšega vodstva po vinski kleti, nakar je z DJ setom pričel predstavnik dua Balans, Andrej Pervanje. Rdeča nit koncerta Nesesarijev se je še vedno vila saj je bilo afriško ritmiko čutiti tudi v Pervanjevem setu, Andrej pa je publiko aktivno animiral tudi s svojo plešočo retro pojavnostjo. Pred DJ pultom se je vztrajno večalo število opogumljenih pozibavajočih se, klepetajočih in plešočih. Vodstvo za mešalno mizo je kasneje prevzel entuziastičen duo Cosmic sex, ki je svoj set razvijal v maniri house muzike in počasi krmaril v osemdeseta. Set je trajal vse do zgodnjih jutranjih ur.

Programska razporeditev bendov in DJ setov je na koncu izpadla popolnoma smiselno. Dogodek je bil otvorjen lahkotno in se je stopnjeval do udarniških blues rockerjev, nakar se je ponovno preobrnil v sproščenejše, a tokrat bolj plesne ritme. Za goste festivala je bilo poskrbljeno tudi s prostorom urejenim za šotorjenje, s prijetnim razgledom na trte, vendar smo se za to opcijo odločili le trije solo šotoristi. Verjetno je temu botroval ne tako številčen obisk dogodka ter bližnja prenočišča na turističnih kmetijah. Kljub krstni izvedbi in oddaljenost dogodka pa je bilo na Kaofestivalu prijetno število publike, ki se je po koncertih pred mešalno mizo premešala in formirala enotno skupinico, ter tako še dodatno utrdila prepričanje o dobro izpeljanem dogodku.