Križanke, 16. 5. 2014

Ljubljanski promocijski koncerti Laibach so vedno poseben dogodek – tako umetniški kot družabni. Posebnost, svojevrstno pompoznost njihovega petkovega koncerta, na katerem so predstavili album Spectre, je že ob prihodu pred Križanke nakazovala dolga, reptilska vrsta obiskovalcev koncerta, ki se je zgledno, po butastih angleških standardih vila od vhoda pa vse do Aškerčeve. Križanke so bile doslej ob raznih priložnostih neštetokrat polne do zadnjega kotička, nabite, razprodane, ampak doslej sam še nisem videl tako organizirano vodenega nadzora nad vhodom v prizorišče, kajti ljudje smo vedno kot roj čebel vstopali z vseh strani in z vseh smeri. Če je bilo to upravljanje vrste ob vhodu v Križanke po nekem bizarnem naključju preprosta odločitev varnostne službe in ne navodilo benda in organizacijske skupine, potem je bilo sila posrečeno naključje. Če je bilo del predstave Laibach, kar se mi zdi bolj verjetno, potem je opravljalo dvojno funkcijo, po eni strani to, da pove nekaj o bivanju v modernem digitalnem svetu, kjer smo non stop snemani, nadzorovani, usmerjani, vodeni in skenirani in kjer vztrajno raste obsesija po nadzoru in varovanju, po drugi strani pa, da obiskovalce že pred prihodom na prizorišče umetniškega dogodka vključi v dogodek.

Ena izmed rdečih niti ustvarjanja Laibach je pozicija človeka v sistemu, njegovo dihanje za svobodo v sistemu, ki kot stroj melje vse pred seboj. Laibach zanimajo sistemi moči in pozicija malega človeka v tem sistemu. Svojega odnosa do teh eksistencialnih vprašanj ne predstavljajo skozi pozicijo malega človeka, kar je standardna pozicija pesnika, temveč postavljajo zrcalno sliko ultimativne totalitaristične organizacije, kar je ustvarjalno, sarkastično igranje s totalitaristično ikonografijo neprimerno bolj zabavno. Po umetniški strani pa sami prevzemajo principe delovanja velikih mehanizmov in v svoj kolektiv sproti vključujejo in vsrkavajo ves kreativni talent, ki se pojavi na slovenski strani Alp. S tem ohranjajo relevantnost, svežino in mladost. Sam koncept Laibach kot glasbeno-umetniškega kolektiva je ustvarjen tako, da bi lahko pod pogojem, da se s časom začne iskati in se tudi najde naslednik pevca Milana Frasa, ki bi čez nekaj deset let morda lahko prevzel njegovo centralno patriarhalno vlogo, dejansko funkcioniral tudi po tem, ko bi se ustanovni člani nekega dne morda pogojno umaknili. To bi bila morda ena največjih zmag tega enkratnega kolektivističnega umetniškega koncepta, za katerega bo v naši globalni družbi zagotovo še lep čas dovolj idejnega prostora.

Zelo malo momentov na koncertu Laibach je prepuščenih naključju, kar ima tako dobre kot slabe strani. Boljša stran je monolitna izvedba scenske, multimedijske in zvočne vizije skupine. Ta na prostornem odru Križank zaradi orjaškega platna za videoprojekcijo, ki je integralni del sporočilnosti koncerta, in prostora, ki ga imajo za predstavitev funkcionalne igre luči, deluje še toliko bolj mogočno. Slabša stran je, da zaradi bistroumnega načrtovanja predstave, ki zažari v polnem sijaju ob popolnem ujemanju odigranih in programiranih zvokov, odlične izvedbe predvidenih pevskih delov, brezhibne izvedbe igre luči in ujemanja celotnega izvedbenega dela s predvajanjem videoprojekcije, ni posebnega prostora za spontani, organski glasbeno izvajalski presežek v izvedbi, ki bi dogodek lahko ponesel na čustveno višjo raven. Glasba Laibach učinkuje predvsem na telesni in mentalni ravni. Industrijska elektronika z elementi sintpopa glasno butne v telo, odrska pojavnost in slike pa sprožajo intelektualni, miselni proces. Niti denimo vključevanje priredbe pesmi See That My Grave Is Kept Clean Blind Lemona Jeffersona ter tudi odpiranje zvočnega prostora njihovi muzi, pevki Mini Špiler, ki s svojim glasom in podobo svojevrstne raichovske Blondie razveseljivo osveži Laibach, za zdaj ne omogoči tega, da se neki del izvedbe utrga kreativni kontroli in ustvari improvizatorski koncertni presežek, ki ga glasba in še posebej rock kot osnovna forma njihovega glasbenega izraza potrebuje. Deluje, da Laibach igrajo po notah, kot glasbo igra sijajen orkester klasične godbe.

Promocija albuma Spectre je bila razdeljena na tri jasno ločene dele. V prvem delu so v svetlih tonih predstavili gradivo z novega albuma. Po nekajminutnem premoru, katerega čas se je odšteval, so v drugem delu odigrali nekaj starejših skladb, med katerimi je še posebej izstopala Brat moj, in ga zaključili s priredbami. Za tretji del oziroma bis so pustili Tanz mit Laibach in Das Spiel Ist Aus. Ko je bilo odrskega nastopa konec, so nam za odjavno špico zavrteli video aktualnega žvižgajočega napeva.

Laibach kot glasbeno-umetniški kolektiv upodabljajo nekaj najboljšega, kar Slovenija premore, in so ohranili čisto svojo vizijo ter umetniško integriteto in ostrino, ki se je rodila v nekih drugih časih, ko je bilo v Sloveniji dovolj posluha in prostora za svetovljanske ideje in ko je underground verjel v možnost sprememb. Danes z nekaj svetlimi izjemami v republiki vlada aferaški kapitalizem, medtem ko so največji priznani miselni dometi strankarski in medstrankarski komolčarski boji za glasove in stolčke. Država kljub temu, da je stara komaj 25 let, deluje iztrošena, stara in utrujena.

Laibach kot mednarodni bend s prebivališčem v Sloveniji pa po svojih petintridesetih letih ohranja avtonomnost ter ostaja mlad, agilen in aktualen. Živeli! Še na mnoga leta!