Cankarjev dom, Gallusova dvorana, Ljubljana, 15. 6. 2023

V trenutkih pred začetkom koncerta Laurie Anderson je v avli Cankarjevega doma hitro postalo jasno, da so se tam zbrali prav vsi, ki imajo v Ljubljani kaj opraviti z umetnostjo in kulturo. Publiko je sestavljala mešanica različnih starosti, nekateri so verjetno Andersonino delo poznali že od začetkov njene skladateljske kariere v sedemdesetih letih v New Yorku, drugi, predvsem mlajše generacije, pa so od starejših kolegov bržkone slišali, da gre za legendo, ki jo je vsekakor vredno videti in slišati v živo. Ko se je živahno občinstvo namestilo v Gallusovo dvorano, je v pričakovanju legendarne gostje nenadoma zavladala kontemplativna tišina. Zelo kmalu in nekoliko neslavno so se pred nami pojavili Anderson in newyorška jazzovska skupina Sexmob in zasedli svoja mesta na odru. Za njimi je steno zapolnila ogromna projekcija, ki je za začetek prikazovala tablo, na kateri so bile kakor s kredo napisane besede, verjetno v Andersonini pisavi. Anderson je v Ljubljani nastopila že dvakrat, tokrat pa se je koncert zgodil na večer njenega 76. rojstnega dne.

Na turneji se Anderson predstavlja z multimedijskim performansom Let X=X, ki je tudi naslov skladbe s kultnega prvenca Big Science iz leta 1982. Na albumu je prepletla umetnost, pop, performans in elektroniko in z njim takrat napovedala prihodnost glasbe. Danes, ko je še vedno nekakšna jasnovidka našega časa, v sodelovanju s skupino Sexmob predstavlja tako svoj starejši kot tudi novejši glasbeni material. V prvih nekaj pesmih je dvorano nagovorila z anekdoto o svoji prijateljici in kolegici performerki Yoko Ono, na koncu pa je občinstvu naročila, naj zakriči na ves glas in vztraja tako dolgo, kot nam bo ukazala. To smo tudi storili, no, vsaj večina nas, in občutek je bil katarzičen in obenem smešen. Vsekakor pa bo to trenutek, ki si ga bomo zapomnili. Le redko se namreč pripeti, da s približno osemsto ljudmi kolektivno počnemo karkoli, razen tega, da denimo ploskamo na kakšnem dogodku. Ta gesta kolektivnega krika je nekaj, kar smo bolj vajeni doživeti kvečjemu na kakšnem protestu, in tak je bil tudi občutek, ki smo ga doživeli na koncertu: skupni krik v protest vsem nepravičnostim sveta. S to potezo je Anderson pokazala tudi moč, ki jo ima nad nami. Nad njenim nenavadnim predlogom se nismo niti za trenutek začudili, preden smo se ji predali in skupaj zakričali. 

Sporočilo, ki nam ga Anderson podaja, je nenehno radovedno in lucidno kritično do naše družbe. O temah, kot sta globalno segrevanje in prevzem umetne inteligence, govori lahkotno, skoraj šaljivo in vedno s kančkom sarkazma. Nikoli pa se ne spusti na nivo nasilnega govora in vedno ostane sofisticirana v načinu izražanja. Njene zgodbe se prepletajo z globalnimi vprašanji, a se dotaknejo tudi osebnih vprašanj, kadar pripoveduje anekdote iz otroštva in deli nasvete svojih prijateljev, na primer: »Jej dobro hrano. Spi dovolj. Poskusi se ne tako zelo sovražiti.« Anderson nas je na poseben način, z zgodbami, petjem in anekdotami v družbi svoje ljube violine in vokoderja, popeljala skozi večer od ganljive izvedbe kultne skladbe O, Superman do novega materiala, ustvarjenega s pomočjo umetnih inteligenc, za katere trdi, da so »novi angeli«. Teme, ki se jih na svojem koncertu, predavanju oziroma performansu dotakne, so tako raznolike, da deluje kot nekakšna svetovna učiteljica. Če bi kakšna zunajzemeljska bitja opazovala njen performans, bi jim ta povzel marsikaj o planetu, na katerem bivamo.

Prisotnost skupine Sexmob je bila subtilna. Čeprav so v številu prevladali na odru, je bila drobna postava Anderson nenehno točkovno osvetljena, njen intenziven in ekspresiven glas pa je akustično obvladoval prostor. Kar je v prisotnosti Sexmob nedvomno izstopalo, je bilo bobnanje Kennyja Wollesena, ki je, obdan z več vrstami tolkalnih inštrumentov, mojstrsko ritmično spremljal Andersonin vokal, tako da je v njene zgodbe postopoma vnašal ritem in gladko prepletal eno pesem v drugo. Izstopajoč nastop je ponudil tudi Steven Bernstein, vodja spremljevalne skupine Sexmob. Bernstein ne igra le trobil, temveč mu v zasedbi nekako uspe delovati tudi kot dirigent svojim kolegom, medtem ko z njimi stoji v vrsti za Anderson. Zmes jazza in elektronike, ki se je prepletla na odru, je bila intrigantna in nepričakovano organska, kar pa se je vsekakor najmočneje izrazilo v čustvenem inštrumentalnem poklonu Andersoninemu pokojnemu partnerju Louju Reedu. Pri tem je najprej Reedov posnet vokal v spremstvu violine odmeval po dvorani, nato pa so se pridružili še ostali glasbeniki in povedli ta zvočni spomenik do dramatičnega vrhunca.

Ključni del Andersonine performativne umetnosti so vizualije. Tematsko v skladu z letošnjim spomladanskim vremenom v Ljubljani se je zdelo, da skoraj vse, kar je bilo prikazano na projekciji, nenehno prekrivajo dežne kaplje. Vsebina projiciranih podob pa se je razlikovala od napisov s kredo na tablo, predelanih delov Andersoninih glasbenih videospotov, prizorov snega, preprostih grafičnih kompozicij, osebnih arhivskih posnetkov iz umetničinega otroštva in celo nečesa, kar bi lahko imenovali umetničina verzija mema. Vizualije Andersonine zgodbe ne ilustrirajo, temveč jo dopolnjujejo in namigujejo na teme, ki jih obravnava. Predvsem pa pripomorejo k temu, da celotno doživetje koncerta povežejo in poudarijo pripovedovalski stil njenega performansa.

Med enournim koncertom, ki se je končal skoraj nenadoma in brez bisa, je Anderson veliko govorila o grozečem koncu sveta, ki nas čaka, če ne bomo nečesa ukrenili glede podnebnih sprememb, o prevladi tehnologije v naših življenjih in o splošni neenakosti, v kateri živi velik del človeštva. V nekem trenutku je občinstvo vprašala, ali lahko sploh govorimo o tem, da je konec sveta največja zgodba vseh časov, če tam ne bo nikogar, ki bi jo slišal. Čeprav so v pogovoru z drugimi gosti po koncertu nekateri, ki so si njene nastope v živo ogledali že prej, trdili, da se običajno ne zdi tako fatalistična in mračna, osebno njene drže nisem dojela na ta način. Andersonin nastop je v veliki meri sestavljen iz ozaveščanja, a kadar spregovori, nikakor ne daje občutka pridiganja. Njena prezenca pa, ne glede na to, kako kultni status ima, ostaja skromna, hkrati pa tudi iskriva, samozavestna in očarljiva, z njo pa se lahko poistovetimo. V nedavnem intervjuju za Delo jo je Patricija Maličev vprašala, kako ji uspeva ostati zanimiva, na kar je odgovorila: »Ljudje se ujamejo v formule, naveličajo se ali pa se samo začnejo bati tveganj. Hvaležna sem, da te vrste previdnosti nikdar nisem imela.« Verjetno je to resnično ključni del tega, da je Anderson takšna vizionarka, saj ostaja radovedna in se neprestano poučuje o novostih in napredkih, ki jih prinaša hiperproduktivnost naše družbe.

Ravno ko je ploskanje občinstva, s katerim smo poskusili glasbenike privabiti nazaj na oder, začelo počasi pojenjati, je nekdo v zgornjem predelu dvorane Anderson začel peti Vse najboljše. Takoj se je pridružila vsa dvorana in prav sladko odpela vsem znano melodijo. Čez nekaj trenutkov se je Anderson vrnila na oder, se nam toplo nasmehnila in vsem poslala zračni poljub, nato pa znova izginila in nas pustila napolnjene s svojo karizmatično, radovedno energijo in občutkom, da bomo morda tudi mi, če se ne bomo nehali čuditi, nekoč tako brezmejni, kot je Laurie.