Gala hala, Ljubljana, 17. 4. 2025

V četrtek je Metelkova spet ponudila tiste vrste koncertni program, ob kakršnem se kljub kislemu vremenu zbere vsaj stoterica ljudi, ki se nato naslednje jutro na faks ali pa v službo brez obžalovanj podajo nekoliko neprespani. Dogodek, ki so ga oglaševali kot neke vrste indie večer, je bil zvočno ravno prav pester in raznolik, da je pritegnil raznoliko poslušalstvo in ob tem razgalil elastičnost žanrskih oznak, predvsem pa je deloval kot nov impulz živahnosti in sodelovalnosti domače alter scene.

V narekovaje bi lahko v tem primeru sicer umestili tudi pridevnik »domača«. Osrednje ime programa je bil namreč bend Laventure, projekt Francozinje, ki se je nedavno preselila v Slovenijo in je tokrat prvič tu tudi nastopila. Zvočno bi lahko njeno raziskovanje presečišč med indie rockom, funkom in r'n'b-jem v osnovi vzporejali z delom zasedb The Internet in Hiatus Kaiyote, ob živih nastopih pa Laventure postane štiričlanska zasedba, ki zvok še naprej razteguje in vanj vnese nekaj več ostrine. S komadi, kakršna sta bila uvodni I Thought I Knew ali pa kasnejši hit Give, se sicer bendove funky, demarcovske kitare še gibljejo preblizu algoritemskemu indieju, kakršnega znajo vsiliti plejliste na YouTubuali pa trgovine s hitro modo. Toda znotraj večine komadov, predvsem pa znotraj enournega seta, je bend vendarle znal najti pot k bolj izvirnemu, drznemu ustvarjalnemu izrazu. 

Takšni so že primeri, ko dekleta in fant konkretneje zaružijo ali pa kitare preusmerijo od milozvočne melodičnosti v pristnejši rock'n'roll, kar se je izrazilo vsaj med komadoma Virtuous in Anyone. Prvi je pičil z večminutnim kitarskim podaljškom, drugi s hitrostjo in udarnostjo. V teh primerih se je lahko jasneje izrazila tudi izvežbanost in nadarjenost posameznih članov benda, med katerimi je v pravem trenutku vsak znal zablesteti in se spet drugič s preostalimi zaplesti v bolj ali manj spontane koreografije. Hkrati je središčna točka bendovega zvoka in podobe upravičeno ves čas ostajala Ingrid Laventure. Ingrid namreč predstavlja vokalno močno in hkrati karizmatično frontpersono, kakršne naš alter prostor morda niti ni vajen in ki se zdi kot ustvarjena za nastopanje po večjih evropskih odrih. Če bo ta bend ali pa vsaj ta glasbenica odslej vsaj malo »slovenska«, bo ena tistih, ki jih bomo tukajšnji alter mediji in sledilci najtopleje priporočali. 

V nedavnem intervjuju za Radio Študent je Ingrid priznala, da ima zaradi odsotnosti prave jammovske scene v Ljubljani kar nekaj težav s spoznavanjem podobno mislečih glasbenikov. Tudi zato je bil četrtkov koncert morda pomembna prelomnica v procesu predstavljanja sceni in njenega spoznavanja. Neke vrste simbol te iniciacije lahko v tej pripovedi igra že siva kitara, ki jo je glasbenici izpod odra posodil ulični glasbenik Martin, ko je na njeni lastni kitari počila struna. V vsakem primeru pa so si že sami nastopajoči četrtkov večer zamislili kot pravo malo crossover epizodo oziroma croissant-kremšnito, v kateri je Laventure ob določenih komadih združila moči z drugima dvema nastopajočima, torej s Tschimyjem in Kiki. 

Tschimy je bil tokrat tisti, ki je večer otvoril, tej vlogi pa sta bila morda prilagojeni tudi sama izvedba in zasedba, ki je bila tokrat za odtenek ožja in tanjša kot kdaj drugič; odsoten je bil namreč (live) bobnar. Ob tem je sam Tschimy pogosteje poprijel za kitaro, nasploh pa so skladbe privzele nekoliko bolj surov, lo-fi spalnični indie pop zvok, ki se je vsaj nekaterim komadom pravzaprav precej prilegel. Vedno je zanimivo spremljati tudi njegovo poigravanje s setlisto. Doslej je ustvaril že dovolj materiala, da je težko predvideti, kaj natanko bo igral, še posebej ker nekatere očitne hite rad izpusti. Tokrat izjemoma ni izpustil Anestetika, stvari je nato nekoliko pospešil z Mahom in poglobil s Prijateljem, ki je zvočno sliko prijetno raztegnil oziroma distorziral. Kot vedno je bil pevec tudi tokrat šaljiv v svojih nagovorih, bolj sproščeno in zanesljivo pa zdaj deluje tudi vokalno. Do neke mere je njegov set v četrtek sicer izpadel še najbolj intimno in si je vzel še najmanj pozornosti, a so nekateri njegovi refreni tako prijetno nalezljivi, da se jih je bilo vse do konca večera, kamor nas je popeljala Kiki, kar težko otresti.

V primerjavi s Tschimyjem je Kiki tokrat pravzaprav nastopila v relativno široki zasedbi, poleg dveh stalnih spremljevalnih vokalistk in kitarista spet tudi z live bobnarjem in klaviaturistom. Vsaj kitara in sint sta sicer večinoma delovala precej subtilno in zgolj podporno, a je že ta podpora njenemu nastopu dodajala ostrino in težo, ob katerih so lahko dodatno do izraza prišle tiste skladbe, v katerih se pop senzibilnost nekoliko umakne umetnostni dimenziji. Tudi najnovejši hit O-ou je ob koncu seta sicer lepo zajel avtoričino temačno teatralnost. V poskočnem zaključnem delu je v dvorano vnesel največ kinetične energije, a so še globlji vtis morda pustili komadi, kakršen je Hodi hodi, z nekoliko širšo zvočno sliko in ritmom, ki spominja na vojaško koračnico. V takšnih primerih Kiki precej uspešno urbanizira, modernizira in aktualizira slovensko ljudsko tradicijo, kar je zavidanja vreden dosežek in v sebi nosi še precej potenciala za zvočno in besedilno raziskovanje. Pomembno sredstvo glasbenega raziskovanja so nedvomno tudi sodelovanja, kakršnih je bil večer torej poln in s kakršnim se je večer tudi zaključil, ko se je Kiki na novem komadu »o koncu sveta« vokalno prepletla še s Tschimyjem. 

Ko so nas nastopajoči zares izpustili v deževno noč, se je četrtek že prelil v petek. Po mestu so v iskanju nočnega nemira krožili le še naključni izgubljenci in klateži, v lužah pa so se nesrečno bleščale policijske luči. Stalni osumljenci ljubljanske scene se bomo lahko na kraj zločina vrnili že ta četrtek, ko bo Gala gostila še dva relevantna slovenska alter benda.

Odpoved: Četrtkov večer je na Metelkovi prevedril Jernej.