samozaložba, 2023

Ni povsem slučajno, da so zgodovinsko literarne pošasti postale popularne v času industrijske družbe, sočasno z vzponom moderne znanosti in kapitalizma. Z razčaranjem sveta se je porušila stabilizacijska povezava našega kontingentnega sveta s svetom božje previdnosti, večnih idej in tako dalje. Ključ do razlaganja pojavov je poslej raztreščen in nepopoln, a v zameno je mogoče razlagati vse, tudi ljudi, ki navsezadnje nismo nič drugega kot kompleksni stroji. Razsežnost groznega, ki je bila pred tem potisnjena v onstranstvo, se je tako ohranila v tostranstvu, v svetu, v katerem živimo mi – ne kot groza od zunaj, pač pa kot najnotranjejša groza naše družbe in nas samih. Ptice poslej ne pojejo pesmi – kar slišimo, so KRiKi.​​​​​​

Lanskoletni Klubski maraton nam je dal eno najbolj edinstvenih umetnic, ki so kadarkoli nosile to štafeto: Kiki. Nadimek, ki si ga je kot glasbena ustvarjalka nadela Laetitia Pohl, študentka ljubljanske Akademije za gledališče, radio, film in televizijo, je nedolžen, skoraj otroški. Težko bi se njeno ime bolje ujemalo s karakteristikami njene pravljične umetnosti. V odnosu do resnih in relevantnih tematik, ki se jih loteva na svojem prvencu KRiKi, se pozicionira protivno, nasproti širnemu svetu in nevarnostim, ki jih ta prinaša, a občasno tudi nasproti sami sebi.

Tudi družba se je kot taka pojavila šele v dobi pošasti. Toda Kiki je ne motri od zunaj – oglaša se iz njene notranjosti in še kako čuti njen vpliv. Družba je pač ogromna, deluje kar sama od sebe, predvsem pa je indiferentna in zlahka se v njej počutimo kot tujki, ki vanjo ne spadamo. Kot odtujena se tako prej poistoveti s Punčko iz papirja ali Kamnom, pa ne zato, ker bi bila tako drugačna od kogarkoli, pač pa zato, ker si nismo tako zelo različni. Z izjemno nadarjenim tekstopisjem in žametnim večglasjem spremljevalnih vokalistk nas skozi priprta vrata pripušča v svoj svet, ki je navsezadnje tudi naš lastni, le da ga ne vidimo v takšni luči.

Hkrati je tudi ujetnica same sebe, tako kot smo pravzaprav vsi. Naslovnica albuma prikazuje Kiki med zobniki stroja skoraj tako, kakor monarh sedi na prestolu. Znašla se je sredi te mašinerije, a še več, ta ista mašinerija se je znašla sredi nje. Skladba Jaz pa ne spim jo naslika v jarmu nespečnosti, še enem primeru tujka, ki prihaja iz notranjosti. Enkrat si jemlje v ponos, da v domišljiji lahko pričara Galaksije, spet drugič pa bi vse skupaj kar vrgla naravnost stran: »Se spomniš, ko sem še imela čustva … / oh, strašno neprijetno.« Le kdo si ni kdaj želel pobega iz te kletke? Iskanje nečloveškosti v svojem osrčju je drzna poteza, z njo pa je Kiki paradoksalno poslušalcem še toliko bližje. Lahko je razkazovati svojo humanost, mojstrsko pa je najti nekaj skupnega v nečloveškem aspektu svojega bitja.

Obstajajo pa trenutki, ko Kiki sicer sega iz sebe, a ne najde oprimkov. Na primer tedaj, ko se pri lotevanju sicer relevantnih in perečih vprašanj prvoosebna protagonistka njenih pesmi omeji na svoje lastno dojemanje teh vprašanj. V skladbah Mrtvaški ples in Drobižek tako ne pripoveduje o grozotah vojne in pohlepu sodobnosti, pač pa o tem, kako vplivajo nanjo. To jo bremeni in zato se ne more izogniti občutku krivde, da je pravzaprav ona tista, ki med mnogimi drugimi kot potrošnica financira nizkocenovni fast fashion in podpira status quo. Hkrati pa se kot vedoča čuti dolžno nositi breme tega, da ve: »A če vse bom pozabila, / bom postala eno s tem?« V tem aspektu je Kiki torej manj prepričljiva, saj družbene probleme, dojete skozi prizmo krivde, naposled zvede zgolj na to prizmo.

V skladu s tem moramo tudi tezo kapitalističnega pohlepa iz Drobižka zavrniti kot naivno – kapitalist ni pohlepen, ker bi bil značajsko glup in ne bi uvidel, da ima pravzaprav že dovolj, pač pa zato, ker samooplajajoči se kapital terja brezpogojno služnost svojih lutk, kapitalistov, v obliki neskončnega investiranja. Seveda pa umetničin cilj ni napisati novelo kritike politične ekonomije, temveč prej najti in prikazati povezave med mnogimi ravnmi in plastmi tematik albuma ter sebe v njem, kar pa uspešno stori.

Razen tedaj, ko to izrecno ni mogoče. V skladbi Se ne govori zgolj v nam tujem jeziku – v svoji materni nemščini – lahko izusti nekaj, kar bi bilo za slovenščino preveč neposredno, preblizu. Vsekakor je to najskrivnostnejša pesem albuma, njen pomen ostaja v sencah, slutiti pa daje zaupno in intimno, a le delno razkritje. Tudi v tem smislu ne ostane izolirana v sebi, saj to razkritje v formi skladbe med njo in poslušalko splete vez, ki premaga strah ob zaupanju skrivnosti.

Album s tehničnega vidika vsebuje povsem nove aranžmaje skladb, ki smo jih lahko že slišali in so nedvomno bliže avtoričini viziji. Poleg kitare Jake Florjančiča je tokrat slišnih več ornamentacije spremljevalnih vokalov, pa tudi elektronsko inštrumentalno osnovo. V stilskem smislu pa na albumu še posebej izstopa duet z vokalistko Nino Slavec na pesmi Zvezdna noč, ki se ponaša s prepletom Kikijinega drobnega vokala in Nininega močnejšega glasu. Ta komad s svojo skorajda muzikalsko estetiko nakazuje, kam bi Kiki svojo ustvarjalnost lahko ponesla v bodoče.

Kikijin prvenec KRiKi je nežen, inteligenten in spričo tega izvrsten album. Pokaže, da lahko šele tedaj, ko življenje razstavimo na posamezna kolesca in zobnike, najjasneje prikažemo njegovo kompleksnost. Avtoričina enkratna vizija se je prevedla v izjemno prijetno poslušanje, ki po koncu pusti dragocen občutek, da razumemo in da smo razumljeni. Ne skoparimo torej z besedami in povejmo, da je pred nami resen kandidat za domači album leta. Prihodnost, kot kaže, vendarle ima variacije in Kiki je pravkar ubrala pot po eni od najboljših.