Klub Gromka, 10. 5. 2013

Ta petek zvečer, ko je raztresenost maratonske edicije festivala Druga Godba po Metelkovi na slednjo privabila še večjo in bolj pisano množico kot že sicer, so v Gromki divjali trije kot svinec težki sludge bendi iz treh različnih krajev. To so bili slovenski sludge punkerji Leechfeast, novozelandski Meth Drinker ter legendarni američani Graves at Sea. Koncert se je odvil v dvojni organizaciji kolektivov R.A.F.A.L. ter neutrudnih Panda Banda.

Prvi so na oder in pod njega stopili Leechfeast. Bend, ki je lani izdal eno najprepričljivejših plošč na tukajšnji sceni se lahko ponaša z enim najtežjih soundov naokrog. S svojim žlahtnim, crusterskim sludge-doomom pa je v domačem undergroundu sploh dobrodošla izjema. Leechfeast zadnje čase sicer ne nastopajo veliko, čemur je botrovala selitev kitarista na Nizozemsko. Razlog več torej, da smo jih v petek spet preverili v živo. Otvorili so z uvodnim komadom plošče „Persecution“, vključno z inkvizitorskim introm, nakar se je usul pravi sludge udar. Zvok je bil fantastičen – kombinacija dobre opreme in poznavanja žanrskih specifik, izkazalo pa se je tudi ozvočenje Gromke. Z drobovje tresočimi basi, organsko distorzijo, monotonim bobnanjem in počrnjenim kričanjem so odžgali tri komade in meni žal neznano priredbo. Kljub kratkim trenutkom rahle neusklajenosti so Leechfeast odigrali suveren in močan set. Poleg impresivnega zvoka in počasne, butajoče hipnotičnosti gre izpostaviti predvsem vokalista katerega hreščeči kriki so bili občasno obarvani z manično in srh vzbujajočo ekspresivno hripavostjo.

Naslednji so nastopili Meth Drinker iz Nove Zelandije. Tudi oni so se, kot vsi trije nastopajoči, držali osnovnih sludge koordinat, prav tako pa so jih obarvali s svojimi osebnimi specifikami. Njihov zvok je vlekel na nekakšen death/doom, tipični sludge vibe so tako oplemenitili s prisluhi kakih zgodnjih Autopsy, recimo. Njihovo toksično godbo sta poglabljala dva odlična nižje rohneča vokala, še posebej je izstopal bobnarjev. Morda najzanimivejši del je bil, ko so se bobni za trenutek umaknili, na hreščečo kitaro in bas pa se je umeščalo bobnarjevo zlovešče godrnjanje. V takih momentih so Meth Drinker pokazali tendence k bolj zgoščenim noiserskim vodam, ki bi glede na slišano vsekakor bile dobrodošla smer razvoja njihove izraznosti. Res pa je, da so lahko znotraj bolj konzervativnih metal-punk situacij tovrstni deli izziv za publiko in bend, ki mora tovrstne reči znati plasirati z dovoljšnjo mero odločnosti.

Večer so zaključili cenjeni sludge doomerji Graves At Sea, ki so v dobrem desetletju delovanja delili člane z marsikaterimi podtalnimi sludge karavanami. Kvartet vokalista, kitarista, basistke in bobnarja je predstavljal še zadnjo sludge premetanko večera, ki je v marsičem najbolj prepričala. Njihov slog odlikuje za odtenek večja razgibanost, na trenutke pa se znajo približati tudi počrnjenemu stonerju medtem ko je njihov attitude splošno rockerski in to v dobrem smislu. Bend je bil skrajno uigran in je, kljub nezanemarljivi kvaliteti predhodnih dveh skupin, vseeno deloval stopnjo više v celotnem nastopu – kolektivni energiji in igranju. Morda takšna hierarhična opazka v taki situaciji ni preveč na mestu a naj mi poslušalec oprosti, saj ni mišljena škodoželjno.

Graves At Sea primerjajo z mitičnimi Burning Witch in kljub razlikam ta primerjava kar drži. Kaže se predvsem v skurjenem, obsedenem vokalnem nastavku Nathana Mistereka, ki se s svojo prezenco vpisuje v tradicijo morastega doom vizionarstva. Barva glasu pa spomni celo na zgodnje Darkthrone. Izstopala sta tudi basistka in bobnar z nonšalantno, globinsko usklajenostjo brez poze in lovljenja. Vse te kvalitete pa je prepoznala tudi publika, ki se je odzvala z vidnim navdušenjem. Slutila se je predanost in uživanje v njihovem igranju in take reči se kljub osebnim impresijam in nebulozam hitro opazijo. Tako kot ostala dva benda so Graves At Sea ponudili dolg, morda najdaljši nastop v katerem smo se vsi prisotni dodobra razdivjali. Po sludgersko seveda, počasi in težko.