Klub Gromka, 7. 6. 2015

Jebemti. V nedeljo je v Gromki na Metelkovi spet in konkretno počilo. V organizaciji kolektiva Panda Banda smo bili priča sludge-doom-hc ekscesu, ki so ga sprožali domači Leechfeast, danski Weak in novozelandski Meth Drinker. Za koncert lahko že zdaj rečemo, da se vpisuje v sam vrh dogodkov, ki nam jih vztrajno prinašata neumorna Panda Banda, pa tudi v preostalem bazenu nemainstreamovskih sludge, doom in, v širšem smislu, hardcore ter metal dogodkov v tukajšnjih logih bi tovrstnemu koncertu težko našli ustreznico. Omeniti velja vsaj še izjemen in presenetljiv koncert Children Of God marca letos, prav tako v Gromki in prav tako v njuni organizaciji, ki ga na Radiu Študent žal nismo recenzirali, ker smo se tam znašli skorajda po naključju. A je tisti večer marsikomu od sile in presenečenja odpihnilo glavo.  

Če se vrnemo k nedeljskemu koncertu – v Gromki je žal počilo še zaradi enega razloga, sicer tiho, ampak toliko bolj razočarajoče. In to je bil dvakratni obisk policije, ki je na koncu tudi izsilila predčasno prekinitev. Policisti in policistka pa se niso oglasili zato, ker bi jim bilo dolgčas, temveč zato, ker jih vztrajno kliče oseba, živeča v bližnji ulici, ki te reči sproža že kar nekaj mesecev. Zakaj to počne ni povsem jasno, čeprav ima marsikdo o tem svoje mnenje, saj smo na veliko začudenje vseh doživeli podobno intervencijo policije tudi ob dogodkih, ki so bili izrazito tihe narave. Dejstvo pa je, da imajo odtlej organizatorji v Gromki resne težave – ne glede na prilagajanje z zgodnejšimi pričetki koncertov, zniževanjem glasnosti in izoliranjem prostora.

Večer so torej začeli domači, a sedaj sicer rahlo razseljeni Leechfeast, ki so v Gromki nazadnje nastopili pred točno dvema letoma, prav tako v družbi Meth Drinker. O njih smo se na valovih Radia Študent že večkrat razpisali in vse to lahko znova ponovimo, saj ostajajo eden najžlahtnejših tukajšnjih DIY bendov, ki piči vrhunski sludge-doom punkovskega porekla. Z dodatkom, da so Leechfeast preprosto vedno boljši, kot se lahko prepričate tudi na nedavnem vinilnem splitu z že omenjenimi Meth Drinker. In koncert so pričeli ravno s tamkajšnjim komadom »Aimless«, ki so mu sledili še »Miasmata« s splita z Marnost, »Persecution« s prvenca »Hideous Illusions« ter meni neznan komad. O zvoku pravzaprav niti ne gre izgubljati besed – za njihovo zvrst je bil pač preprosto odličen. Bend je naraščajoče suveren in s predanim plasiranjem elementarnih gradnikov svojega zvena je tokrat povzročal konkretne podtalne valove. Čutni overload je bil neizpodbiten, vokalistovi kriki in zamaskirano petje pa doživeti in prisotni. Leechfeast so bend, ki ne beži stran od jasnih žanrskih potez, temveč jih prek izvedbe naredi globoko svoje in se počasi nehuje ustavljati zgolj pri površinski in kratkotrajni vzhičenosti. Stvari so se med njihovim nastopom seštevale, ovila in premaknila nas je spiritualna telesnost valovanja, hipnoza osredotočenega razlivanja psihičnih intenzitet pa je imela podaljšane učinke. 

Tolikšne, da se je sprva bilo težko kalibrirati na precej drugačen izraz danskih Weak, ki so sicer sami po sebi čisto pošten bend. Za razliko od ostalih dveh nastopajočih se udinjajo v rahlo drugačnem tempu, ki spomni tudi na bende, kot so His Hero Is Gone in Dystopia. Torej tiste, ki očitno naklonjenost do počasnih crust-doom lomastenj prečijo z bolj podivjanimi, občasno tudi ritmično nalomljenimi parti. Odstopala je predvsem kitaristova igra, ki je imela v sebi tudi nekaj atonalno metalskega riffovskega norenja, hkrati pa so bili deli, v katerih je pričel ubirati tudi drugačne akorde ali kratke izbruhe hrupanja, med najbolj vznemirljivimi in zgledalo je, da bi se bend pri njih lahko še bolj odločno pomudil.  V tem smislu je najbolj izstopal ravno zadnji komad, ki je dokončno pokazal, da bend premore nekaj posebnega in potencialnega v svojem pristopu ter da zmore svojo agresijo obrniti tudi v manj premočrtne točke loma. 

Sicer pa velja omeniti, da se je prvi policijski obisk zgodil ravno pred nastopom Weak in pred vrati je bilo videti, da se je na  miren način dalo zmeniti, da se koncert nadaljuje pod pogojem rahlega znižanja glasnosti. Vendar ni šlo brez sprotnega preverjanja uhajanja hrupa na drugi strani ulice s strani organizatorjev, ki so žal morali bezljati gor in dol ter občasno med komadi opozarjati bend, naj zniža.

S takšnim ozadjem smo tako pripluli do zadnjih nastopajočih večera, novozelandskih Meth Drinker. Z njimi se je, hote ali nehote, glasnost spet zvišala. Morala se je, prekleto. A so se tudi oni zavedali delikatne situacije in se vmes parkrat prilagodili. V glavnem, Meth Drinker so bili še ena huda detonacija, morda najhujša tega večera. Njihov kot svinec težek sludge je spet spremenil ozračje v klubu. Povsem suh, distopičen in nevaren sound je res konkretno udaril, njihov korak je bil obupno mračen, nizko vokalno rohnenje tako basista kot bobnarja pa je bilo hkrati grozeče in obupano človeško, terminalna šibkost in pošastnost obenem – resnična magična formula globokega in lepljivega dna. Velja se ustaviti tudi pri načinu, kako se je bobnar s svojim vokalom in organskim upočasnjevanjem ter sejanjem osamelih udarcev prebijal skozi in obenem vlekel dogajanje. To ni bilo zgolj počasno štetje hipnoze in zibanje, šlo je nižje in bolj dol, in bilo je tudi rušenje in motnja, destabilizirajoča moč afektivnih ekscesov, ki se ne unesejo. Basistova majica Corrupted je prav tako nazorno govorila o tem, katero dojemanje sludge-doom pristopa jim je najbliže. Meth Drinker so namreč neznansko daleč od parodičnega doom teatra, ki je postal tako zelo trendovski.

No, in v vrhuncu tega sivo-črnega vrtinca je prišel končni dekret – prekiniti koncert, policija je spet tukaj in ne bo odšla, dokler se hrup ne ustavi. Kratka razlaga in obžalujoče opravičilo organizatorjev, nekaj trenutkov zbeganosti, huronski aplavz bendu in vsem delavcem dogodka ter nato – tišina. Marsikdo od nas jo ima zelo rad, tišino namreč, ampak ta je bila drugačne vrste – žalostna, frustrirajoča, nekaj nam je bilo odvzeto. In ta prelom je toliko bolj osvetlil naravo tega, kar smo uživali še nekaj trenutkov pred tem. Boleče očitno je postalo, kako zelo gre predvsem za skupni trud nekaj ljudi, da se stvar sestavi, zbere in drži pokonci zato, da bi medsebojno podelili zvok in vse vsebine, ki jih ta trenutni, in očitno zelo prekerni, val nosi med nas. Očitno je to res pravi kriminal. Hvala bendom in organizatorjem, ki so pravzaprav s svojim oprezanjem in konstantnim preverjanjem delovali kot nekakšni varuhi ognja, da smo se lahko mi prepuščali potresnim sunkom in skupaj podelili nekaj črnih lukenj.