Klub Cankarjevega doma, Ljubljana, 13. 10. 2020

Na minuli torkov večer se je v Klubu Cankarjevega doma zgodil koncert, ki se ne bi smel zgoditi. Klub je na svoj mali oder sprejel godca, ki bi po predvidenih načrtih morala nastopiti v metelkovskem hramu alternative – Gala Hali. A kot smo se v zadnjem času že navadili, načrti prepogosto propadajo, ali pa se v najboljšem primeru izkrivljajo in prirejajo. Mlada obalna naveza producenta in beatmakerja Jana Bajca Fune, bolj poznanega pod vzdevkom .čunfa, in vse bolj prodornega tolkalskega talenta Gaja Bostiča se je tako vzlic aktualnim pandemijskim razmeram povzpela od podtalnih metelkovskih nižav do cankarjevskih višav. 

Da se je tandem .čunfe in Gaja sploh zagnal, se gre zahvaliti projektu Dvocikel v organizaciji Layerjeve hiše in Mr. Moonlee, preko katerega sta se oktobra lani prvič kreativno povezala, od takrat pa priložnostno združevala moči. Eno od takšnih preigravanj naj bi se zgodilo na letošnjem festivalu Tresk, ki se iz vsem znanih razlogov ni odvil. Dogodek pod drobnogledom, ki ga je organiziral koncertni cikel Level Up v sodelovanju z zavodom Druga godba, je torej eden izmed redkih, na katerih sta javnosti svojo unikatno sogodbo predstavila talentirana glasbena ustvarjalca.

Klub Cankarjevega doma je sicer recenzentkin rahlo zgoden prihod pričakal skoraj srhljivo prazen. Pari praznih sedežev, ločeni z mizami, razmaknjeni daleč med seboj, so nakazovali, da bomo priča nečemu zelo ekskluzivnemu, da smo peščica izbranih. Pa vendar se je bilo ob tem težko znebiti rahlo tesnobnega občutka, da je ta ekskluziva konec koncev prisilna, še zlasti ob pogostih opozorilih na sledenje predpisom. Do začetka koncerta se je precejšen del sicer malo številnih sedežev zapolnil, tako da se je za trenutek morda celo ustvarilo vzdušje vzajemnega pričakovanja, ki navadno močneje vznika iz večjih publik. 

Na odru so medtem čakali: Gajev bobnarski set, namesto umetne palme tokrat prava lončnica ter kitarski pedali in bouzouki, saj se je .čunfa, kot kaže, odločil pustiti svoj set doma in se zadeve lotiti bolj organsko in z manj sintetike. Fanta sta prišla na oder v sproščenem duhu in morda se bo kakšnemu rigidnemu muzičistu zdelo nadaljnje besedičenje povsem nepovezano, pa vendar je ta brezskrbnost v določeni meri presevala iz njunih oprav. Gaj je svoje priljubljene srajce s pisanimi potiski zamenjal s črnim hoodiejem, ki je zgovorno izkazoval njegovo izvorno pripadništvo poljskim black metalcem Mgła in kot tak tudi posredno nakazoval eno izmed niti, ki oba glasbenika povezuje že od prej.

Uvodni del koncerta je začel .čunfa v precej intimnem in minimalističnem slogu, z enostavnimi loopi električne kitare in veliko repeticije. Vsem, ki jim je poznan od prej po svojem ritmoklepaštvu in semplanju hiphoperskih instrumentalov, ter tistim, ki so se tokrat nadejali podobnih zvokov, se je Cankarjeva sogodba izkazala za veliko presenečenje, ki razpira pogled na še širše obzorje .čunfinih glasbenih pohajkovanj. Loopanje kitarskih vzorcev je v zlaganju enega na drugega hipnotično gradilo ritme, v katere se je več kot spretno vključeval Gaj. V nasprotju s ponavljajočimi se, dolgimi, efektiranimi kitarskimi vzorci, je bobnanje njihov neskončen tek prekinjalo na mnoštvo načinov, ki jih je zmožen le zelo tehnično podkovan tolkalec. Kitarsko slojenje, ki je v najintenzivnejših trenutkih zgradilo atmosferska tkiva in izzvalo nekakšno reverberacijo po celotni dvorani, je bilo odličen poligon za nenavadne, nenadejane preskoke ritma ter menjavo tempov po analogiji kontrolirane izgube nadzora. .čunfa je v raznovrstnosti pariral z Gajem z občasnim vključevanjem melanholičnega bouzoukija, ki je k celoti pridal še nekaj sveže eksotike. Odigrala sta skladbe, ki sta ju predstavila že prej, dve pa naj bi nastali prav za ta dogodek med skupnimi improviziranimi vadbami. 

Od hipnotičnih sanjavih kitarskih progresij in mojstrskih bobnarskih spreletov je bilo občestvo na koncu vidno začarano. Za bis sta si fanta zamislila le še dodaten poklon z vidno zadovoljnima izrazoma na obrazih, potem pa so se v dvorani zopet prižgale luči. Njun intimen, spektralno umirjen set-up pa je na koncu koncev še bolje zaživel v sedečem kontekstu Kluba CD kakor verjetno v primarno načrtovani Gala Hali.