Klub Gromka, 6. 12. 2015

Minula nedelja kljub prazniku sv. Nikolaja ni minila nič kaj preveč v duhu tradicije. V Gromki nas je namreč KiborgSpužva  Büking pogostil s koncertom domače zasedbe Hellsword in ameriškimi Lich King. 

Z nekajminutno zamudo so tako prvi oder onečastili Hellsword. Gre za domačo zasedbo, ki že vsaj od leta 2011 kaže močne znake nagona po preživetju. Glede na to, da so v bendu samo trije mladeniči, brez ekstra vokalista, je potrebno priznati, da so izjemno uspešni v tem, kako suvereno obvladajo prostor in kako dodelano oddajajo proizvedene zvoke. V glavnem so preigravali predvsem svoje komade z izdaj Sounding The Seventh Bell in Blasphemy Unchained, med drugim pa so nam zaigrali tudi svoj nov komad, s čemer so nas predvsem opozorili, da ko ima hudič mlade, jih ima veliko in tako tudi Hellsword novitete še obljubljajo. 

Čeravno so bili vokali basista in kitarista na začetku koncerta še bolj bledikavi in neizraziti, se je tudi to tekom koncerta uredilo. Spogledovanje speed metala z black metalom je tako še enkrat uspešno eskaliralo po prostoru, delno zaradi jasnega in stabilnega ritma ter delno zaradi sladkih in skoraj pojočih kitarskih rifov.

Po kratki pavzi pa so oder dokončno naskočili ameriški Lich King, katerih začetki segajo že v leto 2004, ko je prva dva albuma posnel še Tom Martin sam, oziroma v leto 2009, ko je končno sestavil pravi thrash metal bend. Vsega skupaj imajo Lich King za seboj pet velikih izdaj, s katerih je v glavnem izhajala tudi odigrana setlista. Bend stremi k izvajanju “edinega” pravega thrash metala iz 80-ih, zato ni čudno, da njihova glasba velikokrat asociira na bende, kot so Exodus, Vio-Lence in Slayer.

Tudi njihov tokratni koncert se je začel udarno, s skladbo Crossover Songs Are Too Damn Short. V bolj ali manj enako udarni maniri so energije polni modeli na odru razturili naša ušesa komad za komadom. Hiter ritem, popolni kitarski rifi in natempiran vokal so skrbeli, da je Gromka ljubko zamenjala vonjave od sveže opranih metalskih las do vonjav po znoju in poceni vinu. Vokalist se je namreč skoraj razpočil od vseh skokov po odru, v divjem premikanju pa niso zaostajali niti basist in oba kitarista. Lahko si le predstavljate agonijo ljudi v prvih vrstah pod odrom, kot bi mnogo preveč testosterona stlačili v baletne čeveljce. Lich King so se vmes še srčkano pozabavali s poigravanjem skladbe Beat It Michaela Jacksona, pred koncem pa celo s komadom zasedbe Kiss. Preden so nas dokončno storpedirali s svojo energičnostjo so pokazali na svoj močan nagon po ohranitvi in nam zažvrgoleli svoj nov komad, s katerim so tudi nekako že napovedali novo plato. 

Nedelja je tako minila nadvse neznačilno za nedeljo, kar pa je bila sama po sebi prijetna sprememba. Včasih po napornem vikendu ni boljše tolažbe od agresivnega ritma in jeznega vokala.