Menza pri koritu, 1. 3. 2013

V Menzi pri koritu je ta petek svojo prvo ploščo predstavila nova domača zasedba Litošt. V njej slišimo mlade slovenske glasbenike, ki jih na odrskih deskah ujamemo tudi v drugih zasedbah. Vitja Balžalorsky sodeluje v Balžalorsky Drašler Trio, ki igra tudi pri Kombu Zlatka Kavčiča. Bojana Krhlanka kot bobnarja prav tako slišimo v različnih jazz postavitvah, med drugim pa igra tudi v StrojMachine. Boštjana Simona pa kot saksofonista slišimo v prav tako številnih zasedbah.

Pri tem je potrebno omeniti, da če Vitja Balžalorsky v različnih skupinah sodeluje kot kitarist, je v zasedbi Litošt opremljen z elektroniko in preko njene manipulacije skrbi za zvočno sliko zasedbe. Boštjan Simon pa v skupini namesto s saksofonom sodeluje s klaviaturami in njenimi psihedeličnimi ali kratko piskajočimi zvoki.

Litošt do glasbe gojijo odprt in improvizacijski pristop, a hkrati skupini uspeva  dosegati zvočno strnjeno in nagneteno sliko. Njihov zvok se nahaja na presečišču jazza, ezoteričnega rocka, ambientalnosti in globokega duba. Obenem pa so preko elektronske manipulacije  slišati futuristično, pri čemer ne zaostajajo piskajoči zvoki klaviatur Boštjana Simona.

Čeprav so koncert začeli počasi in raziskujoče, se je uvodna pesem kaj hitro razvila in pridobila še eno komponento, ki je do sedaj nismo omenili. Njihov zvok je namreč dobil globok in zagroovan predznak, tako da glasba ni bila samo strnjena, ampak je kar silila k plesnemu koraku. A ta razgibanost se je kaj hitro spremenila. Po uvodnih tehničnih težavah so se Litošt ponovno sestavili, a tokrat je bila glasba bistveno bolj razdrobljena. Začetna bolj v migajoče boke plesna usmerjenost se je preusmerila v ezoterične klaviaturske izlete, medtem pa je Bojan Krhlanko prav tako skrbel za raziskujočo in tudi ritmično nalomljeno podlago. Ko se v njuno igranje vključi še  Vitja Balžalorsky z različnimi posegi, kjer zvok še dodatno zavija in odvija preko gumbov, hkrati pa dodaja efekte in bobne Bojana Krhlanka, spreminja v dubovski odmev, se zvok Litošt pokaže v še širšem izgledu. 

Niso več le zagroovani, ampak včasih fraktalno razdrobljeni, drugič ponovno strnjeni, vseskozi pa ohranjajo gibljivost, saj njihove zvočne drobnarije kljub raznolikosti komunicirajo med seboj. Tako je zvok postajal večdimenzionalen, glasba, ki je bila slišana v ozadju, se je prerivala v ospredje in obratno. Litošt so se torej na predstavitvenem koncertu predstavili kot dinamična zasedba, ki temelji na nenehnem medsebojnem dialogu. Pri tem pa uspevajo kljub improvizacijskim posegom ohranjati  strnjenost medsebojnega igranja, kjer hrbtenico zasedbe predstavljata Bojan Krhlanko z bobni, ki so lahko močno ritmični, drugič nalomljeni ali pa zvočno raziskujoči. Drugi del hrbtenice tvori Vitja Balžalorsky z elektronskimi elementi in že prej omenjenimi manipulacijami zvoka. Mednju pa posegajo klaviature Boštjana Simona, ki se nikoli ne prizemljijo, ampak lebdijo in ponujajo psihedeličen zvok. Zvok klaviatur pa ni raziskujoč le v natripanih melodijah, ampak ga prav tako zaznamujejo kapljice visoko piskajočih futurističnih zvokov.

Na petkovem koncertu so Litošt predstavili svojo prvo ploščo, ki jih postavlja v določene zvočne okvirje, a znotraj njih ohranjajo zadosti prostora za medsebojna preigravanja. Zaradi njihovega dialoga in dinamike se glasba na koncertu razširi, zvok pa kljub improvizacijam ohranja strnjenost in osredotočenost. Litošt so tako korektno predstavili svojo prvo ploščo, zadovoljna publika pa je po koncu dobila še kratek džemovski dodatek.